OK, let’s do this. Počutim se kot Had, ki skoči na vsak bandwagon in ga skomentira, ampak v zadnjem času me je Amy Schumer s svojo romantično komedijo Trainwreck srečala že na tolikih mestih, da imam jezik čisto pogrižen.

Da bo jasno – Amy Schumer se mi ne zdi smešna. Gledal sem njej celovečerni stand-up Mostly Sex Stuff in par delov njene serije Inside Amy Schumer in na žalost ugotovil, da je njen signature joke obračanje logike mačizma oziroma prevajanje mačističnih šal v žensko obliko.

Osnovna povezava, ki se mi je porodila ob gledanju zadnjega dela mačistične serije The Fast and The Furious in filma Trainwreck, je naslednja – če te zanima, koga imajo avtorji filma za ciljno občinstvo, ne glej začetka, ampak zadnjo sceno v filmu. Liki, ki se pojavijo v zadnji sceni, so ciljno občinstvo filma.

Zadnja scena

Kako se torej končata oba filma?

No, v zadnjem zadnjem zadnjem (ne, resno!) zadnjem delu sage o avtomobilističnih norcih lahko na koncu mimo hommaga v avtomobilski nesreči preminulemu igralcu Paulu Walkerju vidimo družino, ki za mizo je kosilo. Nič nenavadnega ni na likih, ki sedijo za mizo, čeprav so ti prej skoraj dve uri pobijali ljudi, z avtomobili skakali iz letala in uganjali druge akrobacije.

Ciljna skupina filma: Mladi očetje, ki projecirajo sliko divjaka na cesti, medtem ko se naokrog vozijo v karavanu, kjer se jim žena na uho dere: “PAZI, SKORAJ JE ŽE RDEČA!”

Trainwreck je podoben. V zadnji sceni se glavna junakinja, ki jo na začetku spremljamo v postelji med fukarjenjem z nabiladnimi tipi, s katerimi takoj po opravljenem dejanju noče imeti nič več skupnega in to komunicira kot lastno odločitev, spremeni v navijačico, ki pred svojim izbrancem na svoj kvazismešen način odpleše paritveni ples in konča v njegovem objemu.

Ciljna skupina filma: Mlade mame, ki projecirajo sliko divjakinje v postelji, medtem ko se naokrog vozijo v karavanu in se možu na uho derejo: “PAZI, SKORAJ JE ŽE RDEČA!”

Opravičilo

Amy ima seveda prednost pred dirkaško sago. V svojih intervjujih in izjavah razlaga, da je Trainwreck skoraj dokumentarec. “It’s so funny, but no, this is true to my experience and a lot of the girls I’m close to. I’m sure some people experience it differently, but I’ve found that in most dating situations I’ve been in, the guy’s a little more sensitive than me” (vir).

A komedija, ki iz desentizivirane fukačice naredi monogamno in podležno deklo, ki se je za svojega sanjskega princa pripravljena ponižati do te mere, da se navkljub svoji postavi obleče v uniformo navijačice in izvede nevarno akrobacijo, ki se ji ponesreči, tako da nezmagoslavno pade na tla ne more in sme biti paradni konj gibanja, ki skuša odnose med spoloma normalizirati in jih spraviti na isto platformo.

Pa to ni edina deformacija tega abortusa, ki se deklarira kot feministična romantična komedija. Če za začetek vzamemo glavni lik, ki se mora za razvoj svoje osebnosti zahvaliti predvsem moškim likom. Najprej je tukaj prevarantski oče, ki jo nauči, da je monogamija fikcija in da je fukarjenje edina prava pot. Nato je tukaj njena horda fukačev, ki ji pomagajo vdrževati očetovo mantro in nato je tukaj sanjski princ, zdravnik (!!!!), ki jo operira na umu in ji pokaže pravo pot.

Lastnih odločitev Amy v filmu skorajda ne sprejema. Še v službi novinarke za žensko revijo, kjer ji urednica naroči članek o športu, ki ga Amy sovraži, se ne počuti najbolje. Polje namreč dominirajo moški pisci in urednica, ki je vedno na preži za naslednjo “Kako dolgi so kurci v New Yorku” zgodbo. Še ena nelogičnost – urednica potem, ko Amy zasači med lizanjem z mladolednim sinom, znori in Amy odpusti. Razumete? Ko se v resnici zgodi scena iz revije, katere urednica je, jo to šokira do onemoglosti.

Resno?

Hkrati je Trainwreck enosmerna zgodba, ki ne zdrži lastnega preverjanja zapletov. Tudi tukaj je podobnost z zadnjim delom serije The Fast and The Furious zelo velika. Schumerjeva po uvodnih kadrih fukarjenja hitro podleže tipu, ki ji ga je urednica dodelila za domačo nalogo. Resno? V zadnji tretjini filma pofuka še mladolednega vajenca pri reviji, a to stori samo zato, ker se je prej sprla s svojim sanjskim princem. Resno?

Tudi sestri, ki živi življenje ciljne skupine, na koncu prizna: “I act like everything in your life is so boring and stupid, but its just because I can’t have that.” Resno? Ko gresta s princem prvič na tekmo in se Amy čudi navijačicam ter jim na koncu nastopa sikne “You’re gonna lose us the right to vote!” Resno? Nato se kot opravičilo obleče v navijaško uniformo in se mu s tem opraviči. RESNO?

Na tem mestu niti ne bom našteval vseh diskrepanc zadnjega dela The Fast and The Furious sage, čeprav so prav tako očitne.  A je med obema filmoma vseeno velika razlika – nihče ne trdi, da je slednji filma himna in da redefinira odnose in končno kaže pravo sliko stanja na trgu. Medtem ko vam hashtag #trainwreck pokaže čisto drugačno sliko.

Kriv je tudi režiser

Pa da ne bomo krivili samo Amy Schumer. Tudi režiser filma Judd Appatow je sokriv za to lobotomijo, saj je v vseh svojih komedijah rad nenormalne like skozi film vodil do dolgočasne, tradicionalne socialne usmeritve.

Tako je tudi tokrat evolucijo lobotomiziranja že tako ali tako ne ravno zdefinirane glavne junakinje zrežiral na predvidljiv, “normalen” in dolgočasen način, ki do konca ne uspe spraviti skupaj niti ene iskrene scene, niti enega smešnega trenutka in niti ene dobre poante.

Če hočete torej gledati komedijo z ženskimi liki, ki dejansko namigujejo na enakost med spoloma, na povezovanje in izmenjavo izkušenj, preskočite Trainwreck in si oglejte film Spy. Ali pa zadnji del sage o cestnih deviantih. Rondi Rousey težko kaj očitaš.