Prvič sem o fenomenu pisal ob recenziji istoimenske knjige pred štirimi leti. Na kratko avtor fenomen opiše kot “S personalizacijo na spletu in parametrizacijo želja in preferenc lahko uporabnik hitro zaide v zasebni del spleta, kjer ga nič ne moti, kjer je vse točno tako, kot želi in kjer ni ničesar drugega.”

Oblazinjene celice

Če se je fenomen dosedaj največkrat omenjal kot primer “izboljšave uporabniške izkušnje”, se je pri sirski begunski krizi pokazalo, kako nevarno in kako eksplozivno je uporabniško zavijanje v vato in filtriranje virov informacij na podlagi osebnih prepričanj in stereotipov.

Dejansko se spletne debate o sirski begunski krizi odvijajo na podoben način kot debate o chemtrails, ljudeh-kuščarjih in ostalih traparijah. Ljudje si na podlagi svojih prepričanj in stereotipov izberejo vire “informacij”, ki v večini primerov potrjujejo tisto, kar že tako ali tako mislijo in se nato obkrožajo s podobno mislečimi.

S tem ni nič narobe, dokler zadeva ne preide v javni diskurz oziroma o nebulozah začnejo razpravljati množični mediji in jih tako legitimizirajo ter še dodano zaokrožijo že prej izoblikovani filter bubble.

Vloga medijev

In spet se vračamo na področje medijskega komuniciranja in vloge medijev pri krizah, kot je trenutna. Za začetek pri medijih pogrešam kontekstualizacijo dogajanja. Zakaj se kriza dogaja, kdo je za njo odgovoren, kdo zaradi nje trpi. Če mi boste sedaj vrgli naprej, da so mediji o tem poročali na začetku, leta 2013, ko se je kriza začela in podobno, bi vam rekel samo eno – važna je percepcija občinstva. In mediji bi morali prej umirjati žogico kot provocirati in razburjati javnost z dezinformacijami, polinformacijami in ugibanji – zavoljo višje branosti/gledanosti/poslušanosti.

Objavljanje fotografij, šokantnih številk brez konteksta in zastraševanje ljudi ima za posledico tudi drugo stvar, ki jo pogrešam pri medijih. To je izpostavljanje dobrih praks in oceno relevantnosti posameznega mnenja. Medijsko izpostavljanja Erlaha in sestre poslanke se mi zdi poceni, bedno in trapasto – ter hkrati nevarno. Dokler Erlah obstaja v svojem filter bubblu, je veliko manj škodljiv kot v trenutku, ko ga legitimizirajo glavni mediji v državi. Četudi ga navajajo kot negativni primer. Some things are just not worth the print.

Tretja smiselna posledica je vztrajanje pri dejstvih in zavračanje mešanja različnih žanrov novinarskega poročanja (komentar, mnenje). Vedno večkrat se namreč pri perečih temah novinarji zaradi želje po hitri oddaji članka zatekajo k komentarjem in ne k raziskovalnemu novinarstvu, ki bi bilo osnovano na podatkih. Posledično medijsko občinstvo ne loči med mnenji in informacijami, rezultati pa so lahko katastrofalni.

In četrta napaka – komentarji na spletnih portalih pod članki o beguncih. Glede na nizko stopnjo kulture in empatije bi jih bilo najpametneje zapreti. V najboljšem primeru ljudje izražajo zgražanje in simpatijo, v najslabšem se v komentarjih zaredijo neonacisti, šovinisti in idioti, ki ponavljajo laži, neresnice in mnenja, ki so jih nabrali drugod na spletu.

Zaupanje v pse čuvaje

Tako so ob takih humanitarnih krizah na preizkušnji poleg politikov tudi mediji. Vprašajmo se, kaj v taki situaciji pričakujemo oziroma zahtevamo od medijev? Zakaj jih imamo? Kaj je njihova naloga? In kako dobro jo opravljajo?

Se je zaupanje v množične medije ob informacijskih virih, kot je na primer Gapminder oziroma Journeyman pictures  povečalo ali zmanjšalo? Vsakič znova se namreč izkazuje, da so množični mediji samo še navadna podjetja, ki skušajo obdržati javnost s poceni triki in ji prodati karseda veliko oglasov oziroma ekskluzivnih dostopov do vsebin, v katerih poobjavljajo mnenja in se ne ukvarjajo s preverjanjem dejstev in resnice.

Weapon of choice

Tako se z vsakim novim krogom dirke situacija poslabšuje. Ljudje se zapirajo v svoje filter bubble, v njih vabijo druge in se na spletnih kanalih obmetavajo z enotami informacij, ki jih je nemogoče preveriti, ki ponavadi izhajajo iz enega samega vira oziroma ki se vrtijo v svojem filter bubblu. S tem izgubljamo vsi – izgubljamo centralno točko konsenza kulture, izgubljamo informacijske vire, ki nam osmišljajo svet in nam pomagajo sprejemati odločitve,

Še več – ekstremizacija mnenj in vedno hujša polarizacija briše smisel debate in izmenjave izkušenj ter podatkov ter nas pušča v svetu, kjer se bomo na koncu vsi postavili na izbrano stran ene meje in se drli čez njo na nasprotnike.

To se sicer na nekaterih področjih že dogaja (chemtrails), a so to zaenkrat teme, ki zaenkrat nimajo širšega vpliva na medijsko javnost – v najslabšem primeru je pač nekdo slabe volje ob lepem vremenu in zapravi malo več denarja za kis. Ko se isti model preusmeri na socialne in ekonomske teme, je nevarnost toliko večja. Ker za sabo potegne politične odločitve s konkretnimi posledicami za vse nas.