O Dunaju nisem imel najlepšega mnenja. Tisti obisk v srednji šoli, ki se je končal s čiščenjem tujega bruhanja iz umivalnika študentskega doma, kamor so me vtaknili v sobo z največjimi barabami (ker bo že Savić zrihtal) ni ravno dobra popotnica za glavno mesto Avstrije.
A sva po nekaj koncertnih izletih, kjer sva se večinoma sprehajala okoli Gasometra in dunajske Arene, odločila, da bova Dunaju dala še eno priložnost. Navsezadnje bruhanja ni bilo toliko, da bi se človek naslednji dan še vedno sekiral zaradi tega, Dunaj sam pa se je v vseh teh letih tudi malo spremenil, right? Right!
Nekaj Google seans in en let ter vožnjo z avtobusom do dunajskega Westbanhofa sva že sedela v hotelski sobi in načrtovala lokacije. Da se ne bova preveč zapenjala v muzejih, ki jih je na Dunaju čez glavo in lahko človek hitro tvega “londonski sindrom”, kjer sva v treh dnevih obiskala vse večje muzeje in na koncu dobesedno crknila od utrujenosit.
Parki, parki, parki
Dunaj je zelen. Veliko parkov, veliko poti za sprehajanje, zelo dobro urejena simbioza med kolesarji, pešci in vozniki avtomobilov ter tramvaji dajejo občutek, da se je nekdo res poglobil v načrtovanje mobilnosti prebivalstva.
Ker sva imela tudi srečo z vremenom in sva prvih nekaj dni uživala v prav poletni vročini, so parki prišli toliko bolj do izraza. Res fino.
Talilni lonec
Avstrija se je kot država zelo hitro in organizirano odzvala na trenutne razmere, med najinim obiskom so samoorganizirali pohod za podporo vojnim beguncem, za njih zbirali pomoč in jim izražali javno podporo. Izražanje mnenj podpore na javnih objektih in ulicah v obliki nalepk, plakatov in grafitov.
Nekaj za pojest
O tem se je razpisala Baja, jaz bom rekel samo – vse je res.
Se splača?
Da. Dunaj je lepa mešanica nečesa novega in hkrati dovolj starega, da se tam počutite kot doma. Za konec še bonus slika treh uličnih harmonikarjev. 
