Včeraj se je v prostorih Svobodnih sindikatov odvila Problemska konferenca Društva novinarjev Slovenije, na katero so povabili širšo javnost in ki je bila namenjena problematizaciji vloge medijev v slovenski družbi.

Ključne besede iz vabila so bila na las podobna vabilu na dogodek “Kakšen nov medijski model Slovenija potrebuje?”, ki se je odvil lansko leto in tudi debate so se začele v podobnem tonu.

Konference so se udeležili novinarji in uredniki iz večih medijskih hiš, a sem takole na hitro preštel bolj znane in v društvu novinarjev aktivne obraze, medtem ko je mlada generacija v večini izostala.

Govori in mnenja so se v večini primerov dotikala ekonomskega problema medijskih ustvarjalcev pri nas, težav z odpuščanji in vedno večjim prekernim delom. Govorci so poudarjali solidarnost in združevanje redno zaposlenih in honorarnih novinarjev ter ureditev ekonomskih razmer. Veliko je bilo govora o razvoju novinarstva, o stopanju v korak s tehničnimi novostmi spleta. Manj je bilo samoizpraševanja in vzpostavljanja poenotenega smisla novinarskega poklica ter vračanja k osnovam četrte veje oblasti.

Še najboljše je dogodek povezal tehnik sindikatov, ki je na koncu zadevo komentiral: “Saj je bilo v redu, ampak borcev vam manjka.” S čimer se strinjam. Nekako se mi zdi, da so novinarji sprejeli podrejeno vlogo v boju za kapital in tako pristajajo na igro nesposobnih lastnikov medijev, ki v njih vidijo samo nepotreben strošek.

Tudi sindikat novinarjev svojo vlogo razume predvsem skozi ekonomsko logiko, čeprav bi mogoče premislili o tem, da delavke v Muri niso enake intelektualnim delavcem in četrti veji oblasti. In da se nam kmalu lahko zgodi izbris zavesti medijskih delavcev, ki imajo že sedaj občutek, da delajo za tekočim trakom.

Kdo je torej zmagal?

Zahteve in potrebe

Danes bodo v društvu objavili skupen dokument ugotovitev in zahtev (predvsem za delodajalce in izvoljene predstavnike). Takih dokumentov je bilo v preteklosti že kar nekaj, skoraj nobena od zahtev ni bila uresničena.

Poglejte recimo tole peticijo za ureditev evropske zakonodaje iz leta 2014. Preprečevanje koncentracije medijskega lastništva, od politike neodvisna nadzorna telesa… vse to so mokre sanje, ki na žalost ostajajo samo to.

Kaj pa tale intervju iz leta 2013, kjer govorijo o tem, da “vegradizacije ne bodo dopustili”? Ne samo, da so jo dopustili, kot ljudje, ki so bili neposredno udeleženi v vedno slabše pogoje zaposlovanja medijskih delavcev, so bili sokrivi za nastalo stanje. Pa tale Studio ob 17h izpred nekaj dni. Zveni znano?

Trije dinozavri tonejo v katran

Seveda je krivda deljena. Seveda smo zraven tudi konzumenti in politiki. Seveda je vse res. A vendarle se mi zdi, da vsi samo čakajo in stopicajo na mestu ter opozarjajo, da je sedaj pa RES treba nekaj storiti. Da se sedaj pa RES ne da več delati. In da je sedaj pa RES skrajni čas.

Na trenutke se mi zdi, da delam s takimi govori več škode kot koristi. Da se po takemu besedilu, pozivu in idejah za rešitve vsi kar malo oddahnejo, zaploskajo in nato nadaljujejo z delom, kot da se ni nič zgodilo.

Logiko kontinuitete je opazil tudi Vezjak in popisal delovanje novinarskega društva v prejšnjem mandatu. Sam bi šel še na bolj makro sliko. Kdaj ste nazadnje slišali novinarja govoriti o idealih obveščene javnost? Medijev kot četrte veje oblasti? Konceptu obveščene javnosti? Konceptu aktivne javnosti?

V čem je torej problem?

Pozdravljeni vsi skupaj, najlepša hvala za besedo. Spet je to ena od priložnosti, s katerimo želim opozoriti na sistemske napake slovenskega medijske prostora in skušati način reševanja problematike zastaviti karseda efektivno in praktično, brez nepotrebnega patosa.

Govorim kot diplomirani novinar po izobrazbi in bivši honorarni novinar po statusu, ki se je po večletnem delu na javni televiziji in zasebnemu časopisu odločil, da bo zamenjal kariero. Ker medijske hiše v Sloveniji bolj kot pamet cenijo ponižnost. Ker medijske lastnike bolj kot ustvarjalnost zanima krčenje stroškov. In ker urednike bolj zanima ugajanje upravi kot zaupanje novinarskega kolektiva.

V vabilu ste zapisali, da vas zanima, »kako se pripraviti in odzvati na črne dneve, ki so pred nami,« in hkrati poudarili, da »ker gre zares, vas prosimo, da se je udeležite v čim večjem številu,
saj želimo slišati čim več vaših predlogov in mnenj.«

Za začetek mi dovolite, da razložim svoje videnje nastale situacije oziroma izpostavim sokrivce z enakimi deleži. Da se ne bomo slučajno spet zatekali v enostranske debate in avtoterapijo, iz katere bomo sicer odšli pomirjeni, a nič bližje rešitvi.

Kdo je torej kriv?

Prvi delež krivde zagotovo nosijo izvoljeni predstavniki ljudstva. Poslanci in vlade, ki so se na področju medijske zakonodaje vedno trudile za ustvarjanje karseda velikega kaosa in karseda velikega političnega vpliva na medijske hiše in medijske delavce. Grimsov zakon o medijih je za politike eden najboljši zakonov tega področja, saj so z njim zadovoljne vse koalicije v času vladanja. Omogoča jim namreč skoraj neomejeno vmešavanje v medijske vsebine, skoraj neomejeno nastavljanje preverjenih kadrov na uredniška in druga mesta in druge poteze, s katerimi se zagotavlja zatečenost stanja. Krivi so.

Drugi delež krivde nosijo lastniki medijev. Podjetja v najboljšem primeru z mediji delajo kot svinja z mehom (kar pomeni, da materijo grizejo, dokler od nje ne ostane nič), v najslabšem primeru pa so lastniki samo lutke v rokah političnih strank, ki medije uporabljajo za megafon. S tem si kot prave svinje delajo medvedjo uslugo in uničujejo lastne investicije. Krivi so.

Tretji delež krivde nosi medijsko nepismena javnost. Ki se v večini primerov sploh ne zaveda svoje vloge v medijski krajini, odnosa z medijskimi hišami in odgovornosti, ki jo nosi kot konzument medijskih vsebin. Ki se ne zaveda, da s svojo pozornostjo, denarjem in pasivno konzumacijo podpira slabo zakonodajo, z nepoznavanjem postopkov pa svojo energijo troši za nekoristno protestiranje. Krivi so.

In končno ste krivi medijski delavci na položajih urednikov in novinarjev. A preden zavijete z očmi in rokami in se postavite v vlogo nemočne žrtve, ki jo zgoraj omenjene skupine silijo v nemogoče razmere delovanja, vas lepo prosim, da si iskreno odgovorite na vprašanje – zakaj jim to pustite? Krivi ste.

Zakaj politikom pustite, da s slabo zakonodajo, političnimi pritiski in političnim kadrovanjem očitno nesposobnih ljudi krojijo vašo in našo usodo? Zakaj igrate igro ekonomskih migrantov, ki kot glavni problem sfere izpostavljajo nevzdržnost ekonomskega položaja, ignorirajo pa ideološki problem smisla novinarskega poklica v današnji družbi? Zakaj se zganete samo takrat, ko je že trikrat prepozno in zakaj se zganete samo takrat, ko je ogrožna ekonomska podstat vašega dela? Kje je konkreten upor v času političnih iger, preprodaj medijev in nastavljan nesposobnih kadrov na vodilna mesta? Krivi ste.

Zakaj čakate do zadnjega oziroma do takrat, ko škarje pridejo do vaših vrat oziroma do vaše mize? Zakaj nimate toliko ponosa, hrbtenice in pameti, da bi plaz predvideli vnaprej in se mu izmaknili s proaktivno politiko? Zakaj se samo odzivate in zakaj ne producirate? Krivi ste.

V vabilu se sprašujete, »ali bodo kvalitetno novinarstvo in mediji preživeli naslednja leta, ali nam bo uspelo obvarovati našo največjo vrednoto – novinarsko avtonomijo?« Zanima me, zakaj vprašalnica v prihodnosti? Že sedaj novinarji niste avtonomni. Že sedaj novinarji ne producirate kvalitetnih vsebin in že sedaj ste tam, kamor si ne želite. Zanima me torej – zakaj vztrajate? Zakaj delate? Zakaj ste še vedno tukaj? Krivi ste.

Oblečen sem v majico revolucije leta 2004. Vsaj deset let gredo zadeve iz slabega na slabše. Vsaj deset let se pogovarjamo o istih problemih, navajamo iste razloge zanje in opozarjamo na iste posledice. Spremeni se samo to, da na vsakem naslednjem srečanju opozorimo, da se SEDAJ pa RES bližamo koncu. A ste še vedno tu. A še vedno producirate. A še vedno pristajate na vedno slabše pogoje dela, na vedno večje politične pritiske in na vedno večjo nepomembnost svoje branže. Krivi ste.

Za konec še trije konkretni predlogi za izboljšanje stanja, ki ga lahko začnete izvajati takoj, ko bomo zaključili z današnjo debato.

Predlog 1 – Novinarjem v Sloveniji manjka razredne zavesti. Novinarji so že znotraj posameznih medijskih hiš med seboj sprti oziroma gledajo na svoje delo samo skozi prizmo ekonomske situacije. Zato jih je toliko lažje voditi, odpuščati in jih obravnavati samo kot strošek, ki ga je potrebno znižati za vsako ceno.

Predlog 2 – Sprožiti kritično refleksijo in razrešitev problema urednikov. Ki vedno bolj delujejo kot zadnja plat uprave kot pa obraz novinarskega kolektiva. Kot pogajalci imajo uredniki v pogajanjih z upravo edini vsaj približno enakovreden položaj in se lahko ubranijo pritiskom kapitala in marketinga oziroma ga uravnotežijo s smislom in namenom četrte veje oblasti v družbi.

Predlog 3 – Opozoriti na neprimeren odnos uprav do podjetja, ki ga vodijo. Obvladovanje stroškov ni in ne sme biti legitimna poslovna strategija, temveč bi se morale uprave zavedati svoje vloge pri upravljanju s psmi čuvaji. Če pa mislijo z mediji ravnati kot s podjetji, potem je treba določiti jasne kriterije o zaslugah za dobro oziroma slabo stanje ter odgovorne primerno nagraditi oziroma sankcionirati.

Za konec pa še prošnja za novinarje. Prosil bi vas, če prenehate s svojim svetoboljem, s svojim tarnarjem in s svojim tihim podpiranjem sistema, ki je škodljiv in nevaren. Da po desetih letih zamenjate taktiko, se vsaj enkrat spremenite v ideološke voditelje in ne ekonomske begunce in prenehate igrati za nasprotno ekipo.

Hvala.

Video galerija