Tole pišem bolj zaradi lastnega spomina kot zaradi občutka, da bi se moral pred komerkoli zagovarjati oziroma komurkoli polagati račune. Že tako ali tako smo polarizirani v dva tabora, kjer je vsem vseeno, kaj govoriš, samo da je proti drugi strani.

The pitch

Včeraj (28. 11. 2015) so me povabili v Odmeve, kjer naj bi kot zadnji gost komentiral odločitev evropskega parlamenta o nevtralnosti interneta. Razumljiva odločitev, zadeva je doživela konec etape in fino je, da se to pozna tudi v medijskem poročanju.

Odmevi so oddaja z vsaj štirimi gosti. Pred začetkom prispevka, v kateremu nastopaš, lahko iz uredništva spremljaš ostale goste. Naključje je hotelo, da je bil prvi gost predsednik opozicijske stranke, ki je komentiral Varnostni svet republike Slovenije, begunce in vmes natrosil par zame izredno problematičnih trditev o beguncih in islamu.

S tem ne bi imel problema, če ne bi bila voditeljica Tanja Gobec med tem kar tiho. Brez kakršnegakoli ugovarjanja, pomisleka… je sprejela neke nepotrjene trditve in mnenja ter jih s svojo tišino samo še ojačala. Zelo nenovinarsko. Zelo v nasprotju z idejo javne televizije.

In sem začel razmišljati, kaj lahko naredim. “Televizija je smuk,” sem rekel gostu, ki je nastopil pred mano in pojasnil, da je prvič na televiziji, “zamisli si, kaj boš povedal in potem samo piči.” In potem sem naredil isto.

Glavni razlog za mojo intervencijo (začne se na 2:11) primarno niso bile izjave gosta, ampak nereakcija novinarke. Javna televizija bi morala imeti višje standarde do političnih agitacijskih floskulah in bi morala vsaj malo zajeziti politične govore o stvareh, ki so pač “vaše doumneve”. Pa jih ni. Vprašanje, zakaj potem sploh imamo voditelje/novinarje – dajmo politikom kar kamero in naj posnamejo Youtube izjave ter jih objavijo brez kakršnega koli kritičnega pomisleka.

The storm

Ko sem po prispevku prižgal telefon, se je pred mojimi očmi odvila melodrama slovenskega prostora. Na eni strani pohvale, na drugi graje. Na eni strani podpora, na drugi grožnje. Oba pola zelo predvidljiva, zelo dolgočasna. Nihče ni gledal posnetka, vsi so se postavili na eno ali drugo stran. Skoraj nihče ni problematiziral vloge novinarke, ena stran jo je zaradi tišine celo hvalila.

In bolj kot politiki, ki pridejo v medije stresat svoj politični predpražnik in ki z vsako izjavo posebej nabirajo poceni politične točke svojega volilnega telesa, me moti ta novinarska zaveza s tišino. In to na RES očitne provokacije in agitiranje, ki bi jih morali TAKOJ korigirati.

Ker se to ne dogaja, se zadeve nalagajo. Najprej ni ograja, ampak tehnična ovira. Potem niso begunci, ampak migranti. Potem ni policija, ampak vojska. Stvari najprej eskalirajo na nivoju jezika, normalizirajo nenormalno in vodijo do zares škodljivih situacij.