Namesto uvoda v uvod
Tole je longread. Not sorry.
Namesto uvoda
Slovenija bi po besedah premierja Mira Cerarja lahko sprejela 15 do 20 beguncev, ki so se zatekli na Malto, v Italijo in Grčijo. Miro Cerar, 25. 4. 2015
»Slovenija je organizirana in pripravljena, kar so Madžari verjetno spoznali, kot tudi druge države. Ni razloga, da bi kdo na naši meji postavljal žice ali ograje. Dokazali smo, da znamo obvladovati te tokove in se dobro sporazumeti s sosedi,« je dejal Cerar in izrazil upanje, da se bo sodelovanje nadaljevalo in bo nadzor v skladu s sklepi Evropskega sveta postal učinkovitejši na samih mejah EU, kjer bo potrebno storiti veliko več kot doslej. Miro Cerar, 27. 9. 2015
Slovenija si želi evropske rešitve pri obvladovanju begunskega vala, a bo ob morebitni nekooperativnosti sosednjih držav ali EU tudi prisiljena stopnjevati svoje ukrepe, je po ogledu nastanitvenega centra v Brežicah dejal premier Miro Cerar. Čeprav niso pristaši postavljanja ograj, Cerar ne izključuje možnosti postavljanja tehničnih ovir na meji. Miro Cerar, 23. 10. 2015
Slovenija bo na meji s Hrvaško začela postavljati tehnična sredstva, ki bodo begunce usmerjale proti vstopni točki in omejevale njihov priliv, je potrdil predsednik vlade Miro Cerar. Avstrija napovedala, da bo dnevno sprejemala šest tisoč beguncev. Miro Cerar, Miro Cerar, 10. 11. 2015
‘Kot človeku mi je hudo, a kot premier moram sprejeti odgovornost’ Miro Cerar, 10. 11. 2015
“Ni razloga za…”
Zdi se mi, da razumem situacijo. Vojna v Siriji, ki traja že od leta 2011, je naše politike presenetila. Zaposleni smo bili z grško krizo, z volitvami, s prisluškovalnimi aferami… Vmes so se Sirijci tam daleč proč pobijali, upirali, bežali. Sirija je res daleč, skoraj tri tisoč kilometrov stran. Pol poti do New Yorka. Oziroma še enkrat toliko kot do Bruslja.
“Slovenia does not participate in military activities; it does, however, provide humanitarian aid to Syria and Iraq, and participates in the fight against quasi-ideologies promoting radicalisation. It also exchanges good practices on national efforts to fight terrorism in the Western Balkans, violent extremism and online radicalisation at the national level.” Vlada RS, 4. 12. 2014
Težko bi rekli, da nismo vedeli, kaj se v Siriji dogaja. Navsezadnje tri tisoč kilometrov ni tako velika razdalja, Slovenija ima malo več kot šest tisoč pesto kilometrov državnih cest. Težko bi rekli, da smo presenečeni, kako ljudje trpijo, če smo jim pošiljali humanitarne pakete in drugo pomoč. In težko bi rekli, da nismo vedeli, da bodo ljudje bežali na varno. Da bodo bežali k nam.
“Evropska rešitev begunskega vala…”
OK, smo torej igrali igro “Daleč od oči, daleč od srca.” S tem ni nič narobe, vse igre so dovoljene, vsaka ima svoja pravila. In svoje posledice, ko se jo prenehaš igrat. Vmes je bilo še polno drugih težav, na domačem terenu polno dogajanja (tudi omejevanje človekovih pravic manjšinam zahteva celega človeka!) in vse skupaj se je zdelo res daleč. Sirija, c’mon! To je še dlje od Maribora, kjer je pa RES pizderija.
Ko so v začetku poletja 2015 sirijski begunci prišli do Grčije, se je vse skupaj zdelo smešno. “Lejte begunce, uničujejo nam počitnice!” so se takrat zgražali britanski turisti v Grčiji. Saj je res zoprno, žuraš in piješ smešno poceni alkohol, naokrog ti lutajo pa neki temni liki v strganih oblekah. Ampak Grčija je daleč, saj smo jim že dali neko pomoč za krizo. To je še dlje kot do Kočevja in tam je RES sranje.
Hkrati smo imeli polne roke dela s prisluškovalno afero, kjer se naši strokovnjaki ne znajo pogovarjati s kriptiranimi telefoni, pa Laibach je šel igrat v Severno Korejo, pa neprodajali smo državni telekom… Kje je še Grčija, poglejte kaj se dogaja pri nas! V Ljubljani!
“Tehnična sredstva in omejevanje priliva”
Ko so ljudje brez vsega prišli do naše meje, smo bili začudeni. Iz kje? Iz Sirije? Peš? Begunci so nas presenetili tako, kot bi nas presenetil poštar, ki bi v blok vstopil brez zvonca, neopaženo prišel do petega nadstropja, vstopil v naše stanovanje, prišel do vrat stranišča, na katerem bi ravno opravljali veliko potrebo in rekel: “Nekaj imam za prevzet!”
Da smo za zadevo vedeli več let, da smo celo sodelovali pri gašenju tega požara in da smo imeli čas za pripravo na najhujše, očitno nič ni štelo. Da ni nihče tega predvidel, napovedal, vsaj omenil kot možnost, tudi ne. Da bi izvoljeni predstavniki ljudstva in voditelji te naše lepe z vso svojo mrežo poznanstev, prijateljev, sodelavcev vsaj pomislili na najslabšo možnost varianto, še preden bi se zgodila, je očitno nemogoče.
Poštar nas je torej s paketom in na pol visečo klobaso iz riti dobil nepripravljene. In sedaj si z eno roko brišemo drek, z drugo vlečemo gor hlače in hkrati z očmi begamo po kopalnici: “Kje za vraga je kuli?”
“Prisiljeni bomo stopnjevati ukrepe”
In sedaj pridemo do glavnega problema. Do srčike. Do razloga, zakaj menim, da je tak način vodenja države in komuniciranja z družbo nevzdržen. Nesposoben. In na dolgi rok vodi v propad. V stavku “Prisiljeni bomo stopnjevati ukrepe” ne vidim grožnje, temveč popolno nemoč. Ne vidim nadzora, temveč popoln kaos. In ne vidim prihodnosti, temveč temo.
Prisila stopnjevanja ukrepov kaže na popolno izgubo kompasa, na popolno ignoranco vloge, ki smo jim jo podelili. Kaže na odsotnost vizije, na manko razvojnega potenciala in na taktiko čakanja na zunanje vplive.
Pozor – pogovarjamo se o ideji razvoja. O izboru poti. Ne o poti sami. Na tem mestu bi rad jasno povedal, da sem vedno zagovarjal socialistični model, kjer je država namenjena pomoči in podpori državljanov. Ideja pomeni, da se ti lahko odločiš in državo zapelješ v fašizem. V nacizem. V klerofašistični talibanizem. A je moja poanta ta – za to se MORAŠ odločiti.
“Prisilno stopnjevanje ukrepov” pa je ravno nasprotna pot ideje razvoja. S prisilo namreč priznaš dvoje – da nimaš pojma in da se boš premaknil takrat, ko ti bo to nekdo rekel. In to je najhujše. Ne samo, da ne veš, kaj bi moral delati oziroma kaj želiš delati – ti boš dejansko sedel na svojih rokah do takrat, ko ti bo nekdo siknil: “Pa dobro, a misliš ti kaj delat?!”
“Kot človeku mi je hudo…”
Ne. Ne. Ne. Ne. Ne. Ne. Ne. Ne. Ne. Ne. Ne. Ne. Zajebi to. Če ti je kot človeku hudo, potem tega ne naredi. Kdo pa si, če ne človek? A si mogoče robot? Žival? Sprejemanje odločitev o gašenju požara, ki je prišel tako daleč, da ti gorijo hlače in javkanje o tem, “kako ti je kot človeku hudo, ker moraš odreagirati na tak način” je abotno. Bizarno. Glupo do amena!
Odločitev o smeri razvoja ne bi smela biti pospremljena z obžalovanjem. S tem samo pokažeš, da RES ne veš, kaj delaš, da RES nimaš ideje in da ti drugi vsiljujejo rešitve, ki jih ti “kot človek” nočeš sprejeti. What do you want?!
Ne govorim o tem, ali delaš “dobre” ali “slabe” odločitve. To se itak vidi šele potem, ko je odločitev že mimo. Ko pridejo posledice odločitve. Govorim o tem, da živimo v času, ko namesto nas odločajo drugi, a to samo zato, ker jim mi sami vnaprej dajemo vedeti, da odločitve ne bomo/ne moremo/nočemo sprejeti. Da se torej obnašamo neodgovorno, brezidejno in brezjajčno.
Zadnja velika ideja
In to je moja poanta. Levica je že dlje časa v ideološki krizi predvsem zato, ker je zadnjo veliko razvojno idejo sprejela po drugi svetovni vojni. Socialna država, demokracija, povezovanje v unijo… so bile odločitve, ki so pomenile razvojni krog in idejno konceptualizacijo. Po tem je zazevala idejna praznina. Levica se je spremenila v branik preteklih zmag in pri tem pozabila, da z obrambo ne moreš zmagati. Da lahko kvečjemu remiziraš. In da lahko izgubiš.
To se po mojem mnenju dogaja sedaj. Namesto, da bi se levičarji do ljudi obnašali sodelovalno in motivacijsko, da bi jim pomagali pri realizaciji novih idej (UTD, človekove pravice…), igrajo obrambo pred napadi desnice, neoliberalistov in ostalih interesnih skupin, ki vedo, kaj hočejo.
In spet! Teh idejnih napadov ne bom okvalificiral. Vsak ima pravico do zasledovanja lastnih idej in do ideološkega spopada. S tem ni nič narobe. Narobe je to, da to delajo vsi drugi, razen nas. Da smo povečini primerov tiho, da ideološke napade odbijamo z mehkimi “Joj, kako so neumni!” in da pri tem pozabljamo, da smo “mi” tisti, ki s(m)o brez idej. Ki samo sedimo in čakamo. In upamo na neodločen rezultat.
In kaj sedaj?
No, za začetek bi se morali nehati obnašati kot kralji sveta, ki vladajo nad ostalimi budalami in si priznati, da smo vsi enake budale, ki se borimo za svoje cilje. To bi povzročilo, da bi levičarji nehali misliti, da bodo v debatah z desničarji zmagali tako, da bodo desničarje prepričali, zakaj se le-ti motijo. Da se bomo končno začeli zavzemati za stvari, ki so nam pomembne.
Ko se bomo enkrat vključili v debato, namesto da jo po zgledu Marie Antoniette odpravljamo z “Naj jedo kolače!”, bomo videli, da lahko skupaj pridemo do boljših rešitev za vse. Da se da s kompromisiranjem in utemeljevanjem svojih zahtev doseči več kot s čakanjem na zunanjo prisilo.
S pogovorom bomo tudi prekinili vedno večjo polarizacijo javnega prostora, v katerem se sodelujoči postavljajo na vedno večje okope in zagovarjajo vedno bolj ekstremna mnenja, vmes pa manjka strpnega in povezovalnega dialoga med vsemi vpletenimi. Slovenija se je v ideološkem smislu spremenila v film War of the Roses, kjer se riše meje, šteje krožnike in lomi pohištvo. In kjer se nihče več z nikomer ne pogovarja.
Dialog bo pripeljal do večjega števila izraženih mnenj. Zmanjšala se bo ekstremnost mnenj, ki pridejo do javnosti, povečala se bo identifikacija z različnimi skupinami, ki komunicirajo. Ljudje bodo videli, da so “tam zunaj” tisti drugi, ki razmišljajo na podoben način. Ki vidijo iste probleme. Ki razmišljajo o istih rešitvah.
Večje število izraženih mnenj bo dalo politiki več izbire pri zagovarjanju. Izbirali bodo lahko med skupinami, ki se bodo pojavile v javnosti, ki bodo zagovarjale svoja stališča, ki bodo k podpori in debati pritegnila še druge.
In potem?
Ne vem. Ravno v tem je poanta. Sprejem odločitve bo za nazaj pokazal, ali je bila dobra ali slaba. In se strinjam – lahko, da bomo tako še hitreje prišli do konca. A po drugi strani – how’s that not-deciding working out for ya?
