Spet bom skombiniral dva na videz nepovezana dogodka iz zadnjega meseca, ki se mi zdita zelo slab napovednik za prihodnost, če se bodo stvari nadaljevale po istih tirnicah.

Zelo verjetno je, da se bodo, saj trendi zadnjih desetih let kažejo, da smo se identificirali z vlogo nesrečnega potrošnika, ki svoje nezadovoljstvo nad družbo, v kateri živi, lajša z nakupovanjem in utapljanjem svoje žalosti v takih ali drugačnih substancah.

Strategija za prihodnost?

OK, postajam star. Resno. Drugače se ob vabilu k sodelovanju sooblikovanje strategije razvoja Slovenije do 2050 ne bi spomnil na podoben projekt iz leta 2007, ki je prav tako težil k oblikovanju smernic, izražanju javnega mnenja o razvojni poti, po kateri bi morala stopati naša država in pozivu k sodelovanju.

Na podoben način se je zbiranja mnenj o prihodnosti naše države lotila aktualna vlada znotraj projekta Slovenija 2050, znotraj katerega sem izpostavil zame ključna elementa, s katerimi bi lahko dejansko spremenili oziroma izboljšali družbo, v kateri živimo.

Dvig medijske oziroma informacijske pismenosti ter višja participacija v odločevalskih procesih sta sicer ideji, ki nista zrasli na mojem zelniku, a se mi zdita ključni za spremembo paradigme, v kateri živimo danes. Z njima bi namreč pri državljanih vzbudili zanimanje za sooblikovanje okolja, v katerem živimo oziroma bi jih navdušili nad uporabo sistema, v katerem delujejo.

Nekaj o tem sva na začetku letošnjega rekla s Šaleharjem v Toplovodu, a se mi zdi, da bi morala biti to prvovrstna medijska tema, ki bi konstantno opozarjala na dejstvo, da je politični in družbeni sistem dober samo do mere izraženih mnenj znotraj tega sistema. Če mnenja umanjkajo, je končna rešitev pač slabša.

Na drugi strani se mi zdi ravno razumevanje in vloga medijev v demokratični družbi tema, ki je vse prevečkrat zreducirana na debate o socialno-ekonomskem položaju novinarskih delavcev in vse premalo na posledice medijske reprezentacije realnosti, ki nato vpliva tudi na prejemnike teh informacij.

Kombinacija obeh tem bi morala pripeljati do informiranega državljana, ki bi sodeloval v odločevalskih procesih, izražal mnenja v javnosti in tako pripomogel k oblikovanju boljšega družbenega konsenza.

Manjšine se pretepajo

Torej bi se zadeve odvijale diametralno nasprotno od zadnje referendumske kampanje o pravicah manjšine v Sloveniji. Kjer se je najprej znotraj kampanji izenačilo osebna mnenja, predsodke, laži in potvarjanja z analizami stroke in dejansko materijo zakona ter nato vse skupaj zabelilo z bitko dveh manjšin ter pasivno večino, ki je doma spremljala konflikt in govorila: “Tole ni pravi način.”

A to so rekli zelo potiho, skorajda neslišno. Udeležba na referendumu je bila 35%, več kot polovica oddanih glasov je bila proti izenačitvi. Pustimo sedaj ob strani argumente ZA in PROTI in se raje osredotočimo na pasivno večino, ki se v tem konfliktu ni (z)našla.

Dejansko se mi zdi prevladujoča homofobnost slovenske nacije manjši problem kot dejstvo, da postajamo vedno bolj politično pasivni, da se izklapljamo iz družbenega življenja in da le-to prepuščamo vedno bolj ekstremnim skupinam, ki v to polje vstopajo z ekstremi in jih skušajo uveljaviti kot norme. Pa da ne bo pomote – to velja tako za “desne” kot za “leve”. Tišina ubija.

In čeprav raziskave kažejo, da se razmerje moči ne bi spremenilo z višjo udeležbo, ker “pač taki smo”, je vseeno pomenljivo, da se vse dogaja z odločitvijo o nesodelovanju. O pavziranju. O izklapljanju iz družbenih tokov in o zamahu z roko.

Si ti manjšina?

In sedaj poanta. Živimo v filtrirnih mehurčkih, kjer se obkrožamo z isto- ali podobnomislečimi in kjer se bolj ukvarjamo sami s sabo kot s stvarmi okoli nas. Kakršnakoli aktivnost v družbeni smeri je označena za ekstremizem, za iregularno delovanje, za moteč faktor. Družba spi. Ne budimo je. A znotraj spečih celic obstajajo interesne skupine, ki si želijo sprememb. V takšno ali drugačno smer.

Zato se moramo vsak pri sebi vprašati – sem jaz manjšina? Bi rad nekaj spremenil v svojem okolju, me določene stvari motijo? Če je odgovor pritrdilen, bo treba začeti delovati. Zdi se mi, da smo generacije ’75-’85 preveč navajene na negativno svobodo in na izdvajanje funkcij ter igranje pasivne obrambe.

Vse preveč smo tiho opazovali in z nevključevanjem pustili ogromno priložnosti za delovanje in soustvarjanje družbe, katere del hočeš-nočeš smo. Lahko da smo mislili, da se bodo stvari reševale same od sebe, lahko da smo mislili, da nam bodo drugi pomagali, lahko da smo mislili, da bomo tako kot pri drugih procesih (izobraževanje, socializacija) dobili neko uradno povabilo oziroma šli skozi nekakšen formalni proces integracije.

Nesrečni in nevidni

…sta besedi, s katerimi bi opisal svojo generacijo, vključno s samim sabo. Sledenje znakom za lepšo prihodnost v preteklosti so nas pripeljali v slepo ulico prihodnosti, iz katere ne najdemo ven, ker zraven ni navodil za uporabo. A ravno v tem je glavna težava – prepuščanje v programirano prihodnosti, ki naj bi že obstajala, samo najti jo je potrebno.

A je problem ravno v tem kvantno-fizikalnem pristopu, kjer se prihodnost prilagaja sedanjosti oziroma kjer je tudi pasivnost zelo pomemben del soustvarjanja. Kjer z vsesplošno pasivno toleranco vsakršne aktivnosti pripomoremo k temu, da je sprememba samo še en krog okrog istega hriba.

Nevidnost pride iz nesreče in nesreča pride iz nevidnosti. Neizražena mnenja in ugibanje iz varnega zavetja filtrirnega mehurčka, kjer si na stene sveta lepimo plakate idealov in zaradi njih ignoriramo vse, kar se dejansko dogaja okoli nas. In potem ob vsakem stiku z realnostjo doživimo kulturni šok, ki ima za posledico še več tišine, še več zapiranja.

“Sistem je dober”

A hkrati za slabo počutje težko v prvi vrsti krivimo kogarkoli drugega, kot sebe. To ni neoliberalizem, to je problem pasivnega toleriranja vsega, kar se dogaja okoli nas. Ni nujno, da se bo aktiviranje takoj poznalo, ni nujno, da se bo vsakršna dejavnost razvila v prihodnost, vredno posnemanja, a bomo po drugi strani z nemim spremljanjem pretepanja manjšin in z nekonstruktivnim (ne)sodelovanjem v družbenih procesih vse skupaj samo še poslabšali.

Kot že rečeno – človek kot del sistema prispeva svoj del tudi takrat, ko je pri miru. Ko ničesar ne proizvaja. Ko (samo) tolerira aktivnosti drugih in je sam samo nesrečen in neviden. Vsa ta nesreča, vsa nevidnost, vse to zapiranje v filtrirne mehurčke ima za rezultat dvojno slabost – iztrošene in preobremenjene posameznike in slabše družbene rešitve, ki ne temeljijo na konsenzu, temveč na nonsenzu.

A to ni krivda sistema, temveč njegove (ne)uporabe. Krivda posameznikov, ki se ne zavedajo svoje vloge, ki se ne čutijo poklicane in ki se ne čutijo dolžne delovati in pomagati sooblikovati družbo, v kateri živimo.

Kam gremo?

Vprašanje o Sloveniji leta 2050 torej ni vprašanje cilja kot točke na zemljevidu zgodovine, temveč pogled v ogledalo. Kdo smo? Katere stvari so nam pomembne? Kje se počutimo kot doma? In kje se počutimo kot tujec?

Vprašanje o prihodnosti torej ni stvar cilja, temveč stvar aktivnosti v sedanjosti. Ni vprašanje kolektiva, temveč vprašanje o naši samopodobi in refleksiji sveta okoli nas. Ni vprašanje o kričanju manjšin, temveč o tišini večine. Ki včasih odmeva najglasneje.