Včerajšnja debata o socio-ekonomskem položaju slovenskih novinarjev je še enkrat pokazala, da se z novinarji ne moreš pogovarjati o njihovemu lastnemu poklicu.
Fakulteta za družbene vede in Društvo študentov novinarstva sta gostila drugi mesečni pogovor o problemih novinarskega ceha. Tokrat je bil pričakovano na tapeti ekonomski položaj novinarjev in premikanje proti agencijskemu modelu zaposlovanja, ki smo mu priča v nekaterih medijskih hišah.
Debata je bila dobro obiskana, predavalnica je bila skoraj polna, največ je bilo študentov novinarskih in komunikoloških smeri, med občinstvom je bilo opaziti relativno malo starejših kolegov. Debate sem se udeležil zato, ker sem po zadnjih razpravah na Društvu novinarjev Slovenije ugotovil, da so študenti novinarstva še edina javnost, ki jo, ironično, lahko rešimo pred novinarskim cehom oziroma svetoboljem in željo po avtoterapiji.
Uvodničarji so pričakovano napovedali pogreb. Kako je vse slabo, kako bo samo še slabše, kako so novinarji primerljivi z delavci Vegrada, kako se z njimi dela kot svinja z mehom in kako ni enega razloga, da bi kdorkoli na tem svetu še vztrajal v slovenskemu novinarstvu. A oni bodo vztrajali.
»Dogaja se vegradizacija novinarstva!« je bil večkrat izrečen pomislek, pri kateremu se mi je obračalo v želodcu. Primerjati visokoizobražen slovenski novinarski ceh z delavci v gradbenem sektorju se mi je zdelo ogabno. Hkrati so se govorci previdno izognili velikim razlikam med posameznimi pripadniki lastnega ceha, kjer določeni ugledni novinarji delajo na kvaliteti in prejemajo za to večje plačilo, več novinarjev pa samo »polni« časopis in delajo za mezdo.
Je rešitev teh težav odkup medija s strani delavcev? Med gosti okrogle mize je bila tudi novinarka Gorenjskega glasu, Mateja Rant, ki se je pohvalila, da ji delavski odkup medijskega podjetja kupi vsaj malo notranjega miru, saj so z odkupom preprečili namensko izčrpavanje medijskega podjetja.
Nato je debata postala zanimiva. Rantova pri vprašanju o povezavah Gorenjskega glasu s kranjsko občino in županom, ki sedi v uredniškem odboru priloge Gorenjskega glasu (hkrati pa občina Kranj finančno podpira časopis) ni videla problema. Cirman je na vprašanje o rešitvah novinarskega vprašanja pojasnil, da »solidarnosti med novinarji ni pričakovati in da bo morala medije v Sloveniji rešiti javnost.« Kako? Z bailoutom. »Koliko časopisov imate naročenih, koliko jih kupujete?« je bil večkrat ponovljen očitek s strani govorcev. Vmes sem s strani asistenta novinarstva na FDV fasal še »Savič, nehi težit, ker nič ne delaš!«, tako da sem se res počutil domače. Manjkala je samo še žaljivka na račun priimka, potem bi res zadel sedmico.
Na kontravprašanje, čemu novinarji mislijo, da je glavni problem prekarizacije novinarstva pomanjkanje denarja, ko pa skoraj vsa medijska podjetja že več let na koncu četrtletja prikazujejo dobiček (samo da se ta ne razporedi med delavce, ampak ostane v rokah lastnikov), nismo dobili odgovora. Tudi na vprašanje o tem, kako si novinarji predstavljajo bailout, če pa nam še pred tem govorijo, da na solidarnost novinarskega ceha ni mogoče računati, nismo dobili odgovora. Bizarna izpeljava te nesolidarnosti je namreč v tem, da bomo potem medijski odjemalci kupovali posamezne novinarje – novinar bo povedal, koliko denarja bi rad za preživetje, mi mu ga bomo priskrbeli, nato pa bo pisal po našem nareku?
Novinarske stavke ni omenjal nihče od sogovorcev. Seveda, zato potrebuješ solidarnost. Tudi smisla novinarskega dela ni nihče omenjal. Seveda, zato potrebuješ občutek identitete. Hkrati so vsaj do mojega odhoda sogovorniki molčali o svetih kravah novinarskega poklica in o očitnemu neskladju med posameznimi novinarskimi delavci v državi.
Novinarski ceh je zaslepljen od lastnega tarnanja nad usodo. Vedno bolj izgublja boj z realnostjo, ne ločuje med medijsko industrijo in novinarstvom, reducira debate na defenzivno držo o socialnih pravicah medijskih delavcev in sanja o veliki javnosti, ki jim bo pritekla na pomoč. Hkrati pozablja na svojo vlogo v družbi in se v primerjavi z delavci Vegrada popolnoma diskvalificira in nam sporoča: »Ni nam še tako hudo, da bi se bilo vredno premakniti iz trenutne pozicije. Mogoče drugič.«
Nisem ostal do konca. Ob odhodu iz dvorane sem pobrskal po denarnici in na pregovorno okroglo mizo vrgel nekaj deset centov z besedami »Izvolite mojo podporo slovenskemu novinarstvu!« Da ne bo slučajno kdo rekel, da nisem jaz nič naredil za rešitev problema.
