Ted Koppel – Lights Out: A Cyberattack, A Nation Unprepared, Surviving the Aftermath
Ena od osnovnih in prepotrebnih dobrin informacijske družbe je namreč prav električna energija, s katero se napajo vse naprave, ki pogajanjo sektorje informacijske družbe, brez katerih si življenja ne moremo več predstavljati.
Varovanje kritične infrastrukture postaja vedno bolj pomembno tudi zaradi dejstva, da je vedno več sistemov priklopljenih na svetovni splet in da jih vedno pogosteje targetirajo tudi teroristi in druge interesne skupine. Incident s pametnim virusom Stuxnet, vedno večje število poročil o kibernetskem napadanju med Kitajsko in Združenimi državami Amerike, digitalizacija industrije in skoraj popolna internetizacija prostora kažejo na resno vprašanje, ki zahteva resne in trezne odgovore.
A Koppel odkriva, da se v ameriški informacijski družbi le redki tega dejansko zavedajo. Da država ni pripravljena na tako katastrofo, da si nasveti posameznih agencij in državnih služb, ki se načeloma ukvarjajo z obrambo in preprečevanjem točno takih scenarijev nasprotujejo in da so Američani na tem področju bolj goli in bosi.
Kot enega največjih problemov Koppel izpostavlja pomanjkanje politične volje, da bi to vprašanje prišlo na dnevni red ameriškega politične parketa in da bi se o državni varnosti in varovanju kritične infrastrukture govorilo v javnosti. Opozarja na problem medijske reprezentacije resnice, kjer različne medijske organizacije o istem problemu govorijo na kontradiktoren način. In opozarja na nezanimanje ameriških državljanov, ki zaradi medijske meglice ne razumejo širine problema.
Težavo pri varovanju kritične infrastrukture poleg politične volje predstavlja tudi kompleksnost problema. Vsi sistemi so povezani v električno omrežje, ogromno število teh sistemov se zanaša na tako ali drugačno komunikacijsko povezavo z ostalimi elementi, kar spet predstavlja kritično ranljivost. Koppel izpostavlja tudi problem večjih in manjših igralcev na energetskem trgu, kjer so na tem področju le redki zavarovani proti takim napadom.
Poleg analize sistemskega odgovora in pomanjkanja celostne strategije na tem področju se avtor posveti tudi državljanom oziroma skupinam Američanov, ki se sami pripravljajo na kataklizmo. Tako Koppel predstavlja posameznike, ki imajo pod svojimi hišami zgrajene bunkerje z osnovno opremo, predstavlja skupine ljudi, ki osnovno opremo za preživetje hranijo v nahrbtnikih, da lahko kar najhitreje pobegnejo na varno in pri begu ne pozabijo na osnovne potrebščine. Ironično – kot eno najbolje pripravljenih skupin izpostavlja mormone in ostale verske skupnosti, ki svoj pogled na svet interepretirajo tudi skozi vesoljne potope.
Čeprav je avtorju na trenutke mogoče pripisati preveliko navdušenost nad scenariji katastrofe, kredibilnost ugotovitvam dajejo intervjuji s političnimi predstavniki in zastopniki stroke (obramba, energetika), ki potrjujejo tezo o nezaščitenem električnem omrežju, premajnih investicijah za obrambo sistema in težave pri političnih odločevalcih, ki teme ne razumejo oziroma se jim ne zdi pomembna.
Hkrati manjka bolj jasno izražena strategija za reševanje tega problema. Namesto jasnega poziva političnim odločevalcem in pritiska na medije Koppel na žalost rešitev vidi tudi v osebni pripravljenosti in odgovornost za kolektivno varnost prelaga na posameznika. Ne glede na to gre za pomemben prispevek k širši družbeni debati o varovanju kritične infrastrukture, ki se vse prevečkrat jemlje za samoumnevno.
Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine
