Nočem, da se ta prispevek bere kot klasična zgroženost starega prdca nad novim komunikacijskim orodjem. Nočem se postavljati v čevlje komunikacijskega elitista, ki je zgrožen nad manifestacijo kritike lika in dela in nočem, da tole pisanje razumete kot šokiranost nad neosnovano kritiko mnenj. Rad bi samo postavil spomenik oziroma opomnik.

Kaj kdo dela ali kaj se z njim dogaja?

Imam se za digitalnega domorodca. Čeprav sem prestar, da bi se rodil v internet, so me tehnologije in storitve zanimale iz večih razlogov, med drugim tudi kot mobilizacijsko orodje in orodje za izgradnjo osebne blagovne znamke. Razumem vlogo uporabnikov in privlačnost anonimnih družabnih omrežij, ki s svojo vseprisotnostjo ponujajo toliko več možnosti udejstvovanja.

Imam se za aktivnega državljana. O koristi realizacije te vloge lahko razpravljamo, ampak zdi se mi, da bi se morali vsi zavedati pomembnosti izražanja mnenj in zagovarjanja lastnih stališč. Da je tišina nekaj najslabšega na svetu in da se je potrebno zavedati dejstva, da se nič ne zgodi samo od sebe. Vedno je potrebna energija oziroma vektor. Če ga z ene strani ni, se seštevek silnic pač prerazporedi. Fizika.

Tako me res ni presentilo, da se bodo okrog mojih pobud v javnost izkristalizirali dve silnici – ZA in PROTI. Ker je to edina logična stvar. Nikoli ne bo reševanje enega problema ustrezal vsem in vedno se bo našel nekdo, ki bi določeno zadevo reševal bolje, drugače. To ni problem.

Problemi so trije

Najprej je tukaj klasični ad hominem. Ki je problematičen zaradi samega načina komuniciranja, s katerim kritik napada osebne lastnosti avtorja in ne idej, ki jih ta avtor komunicira. Taka kritika je v bistvu najbolj enostavna – izbereš (ali pa si izmisliš) eno od osebnih lastnosti avtorja in jo izpostaviš kot ključno osnovo kritike. Pri meni je najbolj popularna nacionalistična “Pober se nazaj v Srbijo!”, ki je hkrati osnovana samo na mojem priimku oziroma njegovi končnici.

Drugi problem je potvarjanje izjav. Se pravi, da se avtorju pripisuje izjave, ki jih ni nikoli izrekel. Pri moji kandidaturi za svetnika RTV je bila tako najbolj popularna izjava, da bom ukinil verski program na nacionalki, kar je popolna izmišljotina. Tega nisem nikoli rekel, a ker se je izjava začela po javnosti vrteti s podporo nekaterih “medijev”, se je pač prijela. In ko se enkrat prime, se pač prime.

Tretji problem je personalizacija idej. Ideja je slaba tisti trenutek, ko jo izreče “napačna” oseba. Tako si lahko hkrati levičarski aktivist za LGBT skupnost (ker podpiraš istospolne poroke) in homofob (ker si kritičen do izpadov Milo Yiannopoulos).

Analiza fekalij

Zgoraj omenjene kritike (čeprav bi jim bilo bolje reči žaljivke) so zanimive predvsem zaradi tega, ker nimajo nobene veze z mano. Oziroma bolje – žaljivke imajo opraviti z neko predstavo mojega dela in lika, ki nima blazne veze z realnostjo.

V najboljšem primeru se ljudje čutijo užaljene zaradi kritike neimenovanih klerofašistov oziroma z napadanjem iste tarče izražajo pripadnost neki skupni ideji. Iz tega se človek ne more naučiti ničesar novega oziroma ničesar pametnega – ljudje uporabljajo skupno tarčo za samoidentifikacijo.

Nesmiselno se je ukvarjati z žaljivkami in jim odgovarjati, pojasnjevati. Najprej zato, ker so določeni podatki javno objavljeni in niso skrivnost, pod drugo pa zato, ker se z očitnimi lažmi pač ne splača ukvarjati. Ne zato, ker bi bile laži, temveč zato, ker v bitki s fikcijo resničnost ne more nikoli zmagati. Ker si je zelo enostavno izmisliti novo laž in ponoviti krog.

Posledice fekaliziranja diskurza

Tukaj zadeve postanejo zanimive. Ne glede na to, ali se na njih oziraš ali jih ignoriraš, fekalije visijo v zraku. So izrečene. So objavljene. Sodelujejo v javnem diskurzu o temi, čeprav njihov kvalitativni učinek ni ravno bogat. Prva posledica je zagotovo teoretična in v določenih primerih tudi praktična avtocenzura. Avtor se lahko fekalij ustraši do te mere, da določena mnenja preprosto preneha objavljati. Ker noče “povzročati težav”. Ker se “noče izpostavljati”. Ker “v objavah (kar naenkrat) ne vidi smisla”. Logično – zgornji primeri so več kot zgovorni.

Druga posledica je izkrivljena podoba in delo avtorja. Ker gre večinoma za nepodpisane in anonimne kritike, pri katerih ni mogoče ugotoviti, ali gre za iste osebe oziroma člane iste skupine, se v določenem delu javnosti generira lažna podoba subjekta, ki spet v večini primerov nima nobene veze z resničnostjo.

Tretja posledica, ki je hkrati posledica prve posledice. je odsotnost glasov v javnosti. In to je največji problem. Zaradi verbalnega nasilja, laži in občutka nelagodja lahko določeni glasovi popolnoma utihnejo in diskurz prepustijo drugim. In to je največji problem.

Fekalija ni kritika

Jasno je potrebno ločiti fekalijo in kritiko. Seveda je kritika esencialni del debate in izmenjava mnenj ter nasprotovanje idejam je del demokratičnega diskurza. A kot že rečeno, se iz fekalij ni mogoče učiti. Ni jim mogoče replicirati. Ni jih mogoče jemati resno. A hkrati lahko naredijo veliko škodo in pustijo dolgotrajne posledice.

V začetku tega prispevka sem zapisal, da res ne bi rad, da ga kdo razume kot zgroženo užaljenost starega prdca. A ker v slovenski javnosti še nisem zasledil, da bi se teme kdo lotil s tega konca, se mi zdi pomembno osvetliti tudi ta vidik.

Hkrati bi na srca ljudi, ki se soočajo s podobnimi replikami, položil citat iz enega najboljših skečev letečega cirkusa Monthy Phytona – Prejudice. Do podobnega zaključka so prišli tudi raziskovalci medijskega diskurza v primeru množičnih pobojev, kjer že več let opozarjajo na pomembnost ignoriranja povzročiteljev in osredotočanje na žrtve. In da – fekalije so teroristično dejanje. Uporaba zastraševanja in groženj za utišanje drugače mislečih ter njihovo posledično utišanje oziroma izogibanje izražanja mnenj je ena od resnih nevarnosti demokracije. Ki se že tako ali tako utaplja v ekstremizmih, populizmih in debilizmih spodnjega tipa.