Filmi o digitalnih tehnologijah in povezovanju z nedigitalnim svetom imajo dolgo brado. Od Trona (1982) do Kosca (1992), od Johnnya Mnemonica (1995) in Strange Days (1995) do aktualne Transcendence (2014) se filmska industrija skuša odločiti, ali nam bo vse-digitalni svet prinesel odrešitev ali pogubo.
Nerve (Si upaš?) je namenjen mlajšemu občinstvu, digitalnim domorodcem, ki potrebujejo malo pomoči pri osmišljanju digitalnih orodij in storitev. Najstniški glavni igralci, pop soundtrack in scene, kjer se mi je zelo, da je celoten film zmontiran kot vizualna podlaga komadom ter končni dramatično-pridigarski zaključek, to samo še potrjujejo.
A je vseeno zabavno spremljati zgodbo, v kateri se Emma Roberts in Dave Franco zapleteta v digialno igro brez lastnika. Igro, v kateri um anonimne množice določa izzive posameznikom, jih trpinči in izsiljuje, po opravljenem izzivu pa nagradi z denarjem. Od začetnega poljubljanja neznancev do končnega finala, kjer so v igri človeška življenja, film postreže z relativno stereotipno vsebino, ki pa vseeno dobro nakaže težave pretežno digitalnega okolja, v katerem je bolj pomembno mnenje množice kot pa lastno prepričanje in ideje.
Seveda se filmu na določenih delih tudi močno kolcne. Največ napak ustvarjalci naredijo na tehničnem področju, ki za zgodbo samo sicer ni tako zelo relevantno (če ste sprejeli kompromis o zapletu, ga boste pa še za tehnično izvedbo), a se mi vendarle zdi, da bi lahko filmska industrija nasploh namenila malo več pozornosti tudi tehnični izvedbi zapleta. Zakaj?
Ker zaplet ni tako znanstveno-fantastičen, da bi izvedbo odpisali s preprostim “Ja sam to se itak ne more zgoditi!” in ker po drugi strani uporablja tehnologije in storitve, ki so dejansko že na voljo in za katere se bije boj za lastništvo. Najbolj očiten primer v filmu sta tako neskočno dolg čas baterij telefonov, prek katerih gledalci spremljajo tekmovanje in neskončna pasovna širina spletnega prenosa, kjer lahko vsi hkrati spremljajo vse dogajanje v HD resoluciji.
Ampak OK – če se bodo naslednji podvigi učili iz napak predhodnikov in bodo zgodbe pazile tudi na tehnično podlago ter digitalne domorodce podučile še o genezi in razvoju okolja, v katerem dihajo in živijo, potem bo to super. Nerve (2016) je korak v pravo smer.
