Sezujte si čevlje, odpnite pas. Pokažite mi, s kom se pogovarjate po telefonu, s kom ste prijatelj na Facebooku. Kaj pišete v svojih elektronskih sporočilih, kam hodite, kaj tam jeste in pijete. Veste, za varnost gre.
»Saj je vseeno, nimam ničesar skriti!«
Debato o zasebnosti in varnosti je treba prenehati enačiti. Varnost in zasebnost nista izključujoči. Ne verjamem, da bodo oblasti iz branja mojih elektronskih sporočil in nakupovalnih seznamov bolj učinkovite pri preganjanju terorizma. Ne verjamem, da bo policija lažje sledila teroristom, če bodo videli, kdaj in s kom sem šel na pivo. Kje kupujem hrano in koliko zapravim za pralni prašek.
Dosedanje izkušnje so že večkrat pokazale, da zasebnost in varnost nista povezani, da vedno večji nadzor naših življenj ne pomeni bolj varnega življenja, da se naši podatki, zbrani z nadziranjem in analiziranjem naših življenj velikokrat zlorabljajo. Še več – da tudi v primerih, ko so vladne agencije zbrale podatke o posameznih resnično slabih fantih, ki so kradli, ubijali in kršili zakon, tega niso podkrepile z (re)akcijo.
Podatki pa se kopičijo. Pri zasebnikih in oblasteh. Kartice zvestobe trgovinam javljajo, ali smo noseči ali smo se ravnokar razšli, pametna omrežja električne energije sporočajo, ali smo doma ali na dopustu, televizije sporočajo, kaj gledamo in česa ne, telefoni javljajo, s kom se pogovarjamo in kje se gibljemo. Kdo jih gleda? Ne vemo. S kakšnim namenom? Ne vemo.
»Saj je vseeno, ničesar ne morem narediti!«
Občutek nemoči izhaja iz neznanja. Ker je znanje moč. Za družbo nadzora ne stojijo nadnaravna bitja, temveč čisto navadni ljudje. Ki na podlagi čisto navadnih zakonov in zakonskih določih opravljajo čisto navadno delo.
Če vas skrbi, da je vse pod nadzorom, potem obstajajo načini samozaščite. Uporaba aplikacij za zasebno komunikacijo, zaščita naših telefonov in računalnikov, sprememba brskalnih navad so zelo praktični in konkretni ukrepi, s katerimi zmanjšamo odtekanje osebnih in drugih podatkov.
A osebna zaščita je samo del enačbe. Drugi del je politična volja. Izvoljencem ljudstva je treba jasno in glasno povedati, naj problem terorizma in kriminala rešujejo pri vzrokih, ne pa pri posledicah. Da naj namesto občutka varnosti raje poskrbijo za urejene razmere v svetu, kjer kompromitiranje zasebnosti niti ne bo potrebno.
»Saj je vseeno, itak se nič ne spremeni!«
Tretji del enačbe je podpiranje dobrih praks. Podjetja, ki cenijo zasebnost. Nevladne organizacije, ki se borijo za zaščito komunikacijskih pravic. Posamezniki, ki opozarjajo na napake in zlorabe. Ki skrbijo za to, da se zadeve spreminjajo na bolje. Da se nadzornemu aparatu in podjetjem tresejo hlače, da se morajo za končni rezultat potruditi in da v javnosti pridejo zadeve, ki bi drugače ostale skrite.
Zavoljo občutka varnosti smo se že večkrat odpovedali konkretni zasebnosti. A ta občutek vara. Traja namreč do prvega novega terorističnega napada, do novih prenosov v živo, kjer odtrgane roke, noge, jokajoči preživeli in žalostni politiki sporočajo: »Tokrat nam ni uspelo. Potrebujemo še več nadzora, še več odpetih hlač in še več sezutih čevljev!«
Prispevek je bil prvič objavljen v Večerovi tribuni, 24. 9. 2016.
