Članek je iz leta 2014, prvič je bil objavljen v reviji Monitor Pro.
Če so pred kratkim končane državnozborske volitve postregle z nekaj presenečenji končnega izbora, pa se je obdržala vsaj ena stalnica predvolilne kampanje. Tokrat so o e-volitvah strokovnjaki in politiki razpravljali zaradi »neprimernega« časa razpisa volitev, ki naj bi mnogim državljanom z volilno pravico onemogočal fizični obisk volišč.
A ta razprava se letos ni odvijala prvič. Elektronske volitve so v slovenski politični prostor vstopile že pred več kot desetimi leti, ko so do nas hkrati začela prihajati poročila o zelo varnih elektronskih volitvah v Estoniji in zelo nevarnih elektronskih volitvah v Združenih državah Amerike.
Že takoj se je pokazalo, da zmeda okoli terminologije te tehnološke rešitve družbenoslovnega problema ne dela usluge treznemu premisleku o uvajanju volitev s podporo informacijskih rešitev, o smiselnosti takega početja in o prednostih, ki bi jih take volitve vnesle v slovensko družbo.
Kako je torej z elektronskim oziroma spletnim glasovanjem? Je to rešitev politične apatije, bi njegova uvedba dejansko spremenila politično kulturo v državi ali gre pri vsem skupaj za še eno tehnološko igračko, ki bo zadovoljila samo izvajalca s pogodbo?
E-volitve in I-volitve– razlike so bistvene
Za začetek nujno pojasnilo o veliki razliki med elektronskimi in internetnimi volitvami. Čeprav se je na samem začetku, okrog leta 2005 uporabljal samo prvi termin, so Estonci z svojo elektronsko javno upravo, ki so jo bili po odcepitvi od sovjetskega bloka prisiljeni prenoviti v celoti, saj so do trenutka odcepitve zanjo skrbeli v Rusiji in uvedbo volitev prek interneta, kjer je človek dejansko lahko glasoval iz naslanjača, poskrbeli za to, da so začeli strokovnjaki po celem svetu strogo ločevati ta dva koncepta.
Elektronske volitve oziroma volitve s pomočjo volilnih strojev se izvajajo na samem volišču, kjer volilec namesto glasovnice v fizični obliki pritiska gumbe na elektronskem stroju. Volilni stroj ni priklopljen na splet, temveč se glasovi zbirajo na vsakem od strojev posebej. Ko so volitve zaključene, pooblaščena oseba z volilnega stroja pobere rezultate in jih sporoči volilni komisiji oziroma stroj priklopi na splet in z njega pretoči zbrane podatke. Najbolj znane države, kjer volitve izvajajo s pomočjo volilnih strojev, so Združene države Amerike, kjer so strokovnjaki že večkrat dokazali nevarnost njihove uporabe in opozarjali na enostavno ponarejanje elektronskih glasovnic ter manipulacijo volilnega izida.
Internetne volitve oziroma volitve s pomočjo interneta se izvajajo na oddaljenih lokacijah, kjer si volilec na svoj računalnik naloži programsko opremo, se prek varne povezave poveže do mesta oddaje glasu, kjer le-tega odda. Sicer mu res ni potrebno spremeniti fizične lokacije, a sistemi za oddajo internetne glasovnice zahtevajo digitalni podpis, posebno programsko opremo in sistem potrjevanja identitete volilca. Trenutno je najbolj znana država, kjer izvajajo državnozborsko glasovanje prek spleta Estonija, obstaja pa še nekaj drugih držav, kjer oddajo volilnega glasu prek spleta uporabljajo oziroma so uporabljali v manjšem obsegu (Švica, Kanada, Norveška do prekinitve pilotnih projektov).
»Mešanje obeh pojmov pri odločevalcih vnaša v polje razprave zmedo in nelagodje ob misli, da odločevalci mogoče sploh ne vejo, o čem razpravljajo,« razmišlja glavna urednica neodvisnega portala E-demokracija.si, uni. dipl. pol. Barbara Kvas, ki že od leta 2005 naprej spremlja in analizira prakse elektronskega in internetnega glasovanja po celem svetu.
E-volitve: Glasovalni stroji za posebne namene tudi v Sloveniji
Zagotovo se vsi še vedno spominjamo ameriških volitev leta 2000, ko so preiskovalci ugotovili, da so glasovalni stroji napačno šteli oddane volilne glasove in otežili ugotavljanje dejanskega stanja oddanih glasov. Težave so se ponovile leta 2002, kritiki pa so takrat ponovno opozorili na neprimeren izbor izvajalca elektronskih volitev, na pomanjkanje kritične analize implementiranega sistema in na dejstvo, da so izvajalci volitev bolj skrbeli za finančno kot za varnostno plat postopka.
Razlogi za uporabo glasovalnih strojev so različni. V večini primerov jih uporabljajo v državah, kjer je baza glasovalnih upravičencev tako velika, da pomeni uporaba elektronskega glasovanja znatno manjši strošek in poenostavlja štetje glasovnic. V Indiji, kjer se prav tako poslužujejo elektronskih volitev, je to pomenilo, da so rezultate volitev dobili v enem tednu, kar je bilo v primerjavi z večmesečnim štetjem in preverjanjem tradicionalnih glasovnic velik napredek.
»Trenutni trend na področju elektronskega glasovanja s pomočjo strojev kaže, da večina evropskih držav tehnologijo in sisteme izvažajo v države tretjega sveta, same pa jih zaradi očitnih in večkrat dokazanih zlorab ne uporabljajo,« komentira aktualno stanje Kvasova in dodaja, »da v večini primerov vlade afriških držav glasovanje s pomočjo strojev napačno razumejo kot odrešilno bilko vseh težav, ki pestijo volitve v teh državah (ustrahovanje volilcev, kupovanje glasovnic in druge zlorabe).«
V Sloveniji poznamo omejeno glasovanje s pomočjo glasovalnih strojev. Direktor državne volilne komisije Dušan Vučko pojasnjuje, da »je na vsakih volitvah v republiki Sloveniji na voljo trideset glasovalnih strojev, ki so primarno namenjeni volilcem s posebnimi potrebami na takoimenovanih voliščih Omnia,« in nadaljuje, »da se na vsakih volitvah za uporabo naprav prijavljajo tudi volilci, ki bi lahko glas brez težav oddali na klasičen način.«
Vučko ocenjuje, da vsesplošna uporaba glasovalnih naprav v Sloveniji ni smiselna. »Trenutno imamo na voljo trideset glasovalnih naprav, ki so prilagojene osebam s posebnimi potrebami, skupni stroški vzdrževanja in uporabe pa so stotrideset tisoč evrov v volilnem letu,« je jasen Vučko, ki še opozarja, da tukaj niso všteti stroški menjave glasovalnih strojev, njihovo varovanje in drugo. »Najbolj se glasovalne naprave izplačajo podjetjem, ki jih izdelujejo, za splošno uporabo pa pri nas niso primerne,« zaključuje.
I-volitve: Je večja težava tehnologija, politika ali zakonodaja?
Popolnoma drugačen sistem oddaje volilnega glasu v teoriji ponuja internetno glasovanje, o uvedbi katerega tudi v Sloveniji razmišljamo skoraj deset let.
Svetli zgled oddaje volilnega glasu prek spleta je Estonija, ki je spletno glasovanje že večkrat uspešno uporabila v državnozborskih volitvah, nazadnje leta 2011, ko so postavili nov rekord glede uporabe sistema, saj je prek spleta svoj glas oddala četrtina vseh volilcev, ki so se udeležili volitev. Estonci na spletišču estonske volilne komisije poudarjajo, »da je spletno glasovanje dodatek in ne nadomestitev klasični oddaji volilnega glasu,« trenutno pa je glasovanje mogoče teden dni pred volilnim dnem, na katerem lahko volilec odda svoj glas na volišču in tako prekliče glas, ki ga je oddal prek spleta.
Leta 2011 so svojim državljanom Estonci ponudili tudi glasovanje z delno pomočjo mobilnega telefona, s pomočjo katerega je posameznik lahko opravil svojo identifikacijo in nato glasoval prek spleta. Mobilni telefon je bil tako uporabljen namesto digitalnega potrdila, vseeno pa prek njega ni bilo mogoče oddati dejanskega volilnega glasu, ki ga je volilec še vedno moral oddati prek računalnika. »Tukaj lahko spet vidimo površno razumevanje tematike, saj smo lahko v debatah zasledili mnenja, da lahko Estonci sedaj svoj glas v celoti oddajo s pomočjo mobilnega telefona,« opozarja Kvasova.
Miha Jesenšek, ki je bil leta 2007 član prve delovne skupine za pripravo osnutka zakona o e-volitvah, poudarja, da gre pri uvajanju elektronske oziroma spletne oddaje volilnega glasu za kombinacijo treh faktorjev – zaupanja, anonimnosti in transparentnosti celotnega postopka. »Povprečni volivec v klasičnem „papirnatem“ glasovanju najde zadovoljive stopnje omenjenih lastnosti in zato sistemu in rezultatom volitev zaupa,« meni Jesenšek in poudarja, da »e-glasovanje na daljavo tovrstnega zaupanja volivcev (še) nima, zato ga je potrebno vzpostaviti – le tako bo sicer tehnološko lahko dokaj dovršena rešitev zaživela tudi v praksi.«
Estonci so se v tem duhu odločili, da bodo izvorno kodo programske opreme, s katero na strežniški strani izvajajo svoje spletne volitve javno objavili in posameznikom tako omogočili neodvisno preverbo oziroma reševanje morebitnih težav. »Treba je poudariti, da je dostopna samo strežniška koda, medtem ko je koda programske opreme, ki jo na svojem računalniku poganja volilec, dobro varovana, kar se mi zdi smiselno,« ocenjuje Gorazd Božič, vodja SI-CERT na zavodu Arnes.
Božič meni, da trenutno spletne volitve odpirajo več vprašanj na področju varnosti in zasebnosti in da zaradi objektivnih razlogov niso smiselne. »Na papirju sicer vse izgleda odlično, a ko se osredotočiš na podrobnosti, navdušenje hitro mine,« pojasnjuje. »Primerjave z elektronskim bančništvom, ki jih zagovorniki internetnih volitev tako radi uporabljajo, ne zdržijo kritične presoje, saj gre za diamentralno drugačen postopek,« meni in nadaljuje, »da mora biti pri bančnih storitvah zagotovljena popolna sledljivosti postopka, medtem ko volitve temeljijo na anonimni in preverljivi oddaji glasu.«
Božič dodaja, da ga pri uvajanju internetnih volitev najbolj skrbi neizravnano polje debate o tem fenomenu. »Tehnološke plati postopka uvedbe ocenjujejo družboslovci, ki nastopajo z neveljavnimi argumenti, medtem ko je velika večina tehnološke srenje jasna v svojem nasprotovanju uvedbi, saj niso zagotovljeni tehnološki pogoji za varno in anonimno izvedbo,« je oster. »Samo poglejte okužbo z virusom DNS Changer,« nadaljuje, »kjer lahko po podatkih, ki smo jih zbrali na SI-CERT, vidimo, da je od pet do šest tisoč računalnikov slovenskih uporabnikov okuženih z njim. Kaj se zgodi, ko nekdo napiše virus, specifično namenjen potvarjanju volilnega glasu, ki je oddan prek spleta? Kako bo uporabnik vedel, da se je to zgodilo? In kaj ti pomaga predčasna spletna oddaja glasu, če vanjo ne verjameš in jo vedno anuliraš s fizično oddajo glasu na volilno nedeljo?«
Razumljivo je, da se z uvedbo novega načina oddaje volilnega glasu pravila igre korenito spremenijo. Estonija je v izraziti prednosti pred ostalimi državami, saj so po odcepitvi od Sovjetske zveze s pomočjo zahodnih sil izgradile celotno javno upravo in jo osnovale na elektronskem poslovanju. Tako kasneje niso imele velikih težav pri uvedbi elektronskih volitev, saj so imeli vsi državljani že naložene spletne certifikate, informacijska pismenost pa je bila na visokem nivoju. Vseeno strokovnjaki opozarjajo, da se je z uvedbo spletnih volitev in vedno večjo uporabo elektronske uprave ter bančništva prek spleta povečuje tudi kiberkriminaliteta in zloraba takih sistemov.
»V Združenih državah Amerike so leta 2010 izvedli testni projekt spletne oddaje volilnega glasu in ga javnosti ponudili v testiranje,« se spominja Božič. »Izkazalo se je, da je skupina strokovnjakov za popolni prevzem volilnega sistema potrebovala manj kot oseminštirideset ur, spremeniti jim je uspelo vse oddane glasove, hkrati pa so identificirali tudi vse volilce,« opisuje katastrofo Gorazd Božič in nadaljuje, da je »volilna komisija potrebovala dodatna dva dni za odkritje zlorabe, pa še to samo zato, ker so strokovnjaki za seboj v sistemu pustili zelo očiten podpis.«
Tudi Estonci so letos doživeli hladen tuš, ko so raziskovalci univerze v Michiganu z raziskavo ugotovili, da njihov sistem ne ponuja dovolj varnega okolja za oddajo glasu in da ga ne bi smeli več uporabljati. Med drugim so opozorili na problematično računalniško arhitekturo sistema, ki je zastarel in tako odprt za napade tretjih oseb, neizobraženo osebje, ki je bilo odgovorno za upravljanje s strežniki, v laboratoriju pa jim je uspelo v simulaciji dokazati več različnih zlorab sistema, od potvarjanja glasovnic, spreminjanja oddanih glasov in drugo.
V svojem odzivu so Estonci zavrnili večino obtožb ameriških raziskovalcev, češ, da gre za nepotrebno ustvarjanje panike in da se raziskovalci osredotočajo na malenkosti, s katerimi skušajo diskreditirati celoten sistem, ki je že večkrat vzdržal preverjanja neodvisnih raziskovalcev.
Pravnik Žiga Dohlar vidi težave v uvedbi internetnih volitev tudi na področju prava. »Z vidika tajnosti je treba ugotoviti, da je glasovanje iz naslonjača ne omogoča: država ne more volivcu preprečiti pridobitve dokaza o oddanem glasu oziroma preprečiti opazovanja njegovega glasovanja v zavetju zasebnih prostorov,« pojasnjuje in nadaljuje, da se »volivec namreč nahaja v nezavarovanem okolju (zunaj volišča z zakonito vzdrževanim redom) in ne uporablja zaupanja vredne tehnične in komunikacijske opreme.«
Dolhar opozarja tudi na prisluškovanje komunikaciji med računalnikom volilca in volilnega strežnika. »Prav tako je problematično zagotoviti formalno in vsebinsko tajnost glasovanja oziroma oddanega glasu, ki se lahko zabeleži v vseh napravah, ki posredujejo spletni promet od volivca do »varnega« volivnega strežnika,« ter dilemo ponazarja s plastičnim primerom delodajalca, ki svojim podrejenim ukaže, da morajo glasovati za določenega kandidata.
»Čeprav oseba ne izvaja pritiska s fizično prisilo, ima možnost nadzora nad oddanim glasom in učinkovitim sankcioniranjem,« opozarja Dolhar in nadaljuje, da na splošno »svobodnih volitev ni mogoče zagotoviti brez prisotnosti veččlanskega volilnega odbora in varne opreme, obvezna prisotnost volilnega odbora v volivčevem stanovanju ob oddaji glasu pa bi zanikala zatrjevane poenostavitve in prihranke, poleg tega, da ni uresničljiva,« zaključuje Žiga Dolhar.
Za prgišče »argumentov«
Zakaj potem sploh uvajati internetne volitve? Politiki se ponavadi poslužujejo večih razlogov, za katere se izkaže, da ne temeljijo na preverjenih dejstvih.
Prvi razlog za uvedbo je dvigovanje volilne udeležbe. »Pomembne odločitve ne smejo biti odvisne od vremena. Elektronsko glasovanje bo pozitivno vplivalo na udeležbo mladih, ki se jim zaradi komoditete ne ljubi priti do volišč, pa tudi elektronske volitve bi bile zanje bolj zanimive,« je ob zadnji napovedi uvedbe internetnega glasovanja v naši državi pojasnil bivši minister za notranje zadeve, Gregor Virant, ki je zagovornik uvedbe že več let in si za uvedbo prizadeva že vsaj od leta 2007, ko za spremembo zakonodaje ni dobil ustrezne večine v parlamentu.
»Težava pri argumentu dvigovanja volilne udeležbe z internetno oddajo glasu je v tem, da ni resničen,« trdi Barbara Kvas, »saj prakse v državah z možnostjo glasovanja prek spleta kažejo, da se število mladih volilcev ni povečalo, da se splošna volilna udeležba ni povečala, temveč so tisti, ki jih je odločanje zanimalo lahko izbirali med večimi načini oddaje volilnega glasu.« Kvasova še nadaljuje, da se pri tem argumentu vidi izkrivljena logika, »kjer se kvaliteta izbira enači z načini izbire in kjer ni problem koruptivni politik, temveč to, da lahko zanj volimo samo na zato predvidenih lokacijah.« S tem se strinja Dušan Vučko, ki je prepričan, da s samo uvedbo spletnih volitev ne bomo rešili problema volilne udeležbe.
Navsezadnje temu pritrjujejo tudi študije drugih držav, kjer so po izvedbi pilotskih projektov ugotavljali, da način glasovanja ni pomembno vplival na demografsko porazdelitev volilcev (Švica) ter na Norveškem, kjer so se letos po večih pilotnih projektih odločili, da internete volitve ukinejo prav zaradi nezaupanja ljudi v varno in anonimno oddajo volilnega glasu.
Drugi argument se dotika modernizacije družbe in napredovanja v informacijski raj. »Slovenija bi z uvedbo e-volitev ohranila status elektronsko razvite države, saj bi tovrstne volitve uvedli med prvimi državami v svetu. Zgledovali bi se po Estoniji, ki je elektronske volitve uspešno izvedla petkrat,« razmišlja Virant.
Direktor državne volilne komisije Dušan Vučko meni nasprotno. »Sam si ne predstavljam, da bi v tem trenutku izvedli internetne volitve, da bi to orodje uporabilo sto tisoč ljudi in da bi se po volitvah vsi strinjali z rezultatom,« ocenjuje in meni, da je trenuten sistem volitev in volilnimi odbori ter internim nadzorom dober in zmanjšuje možnost zlorab ter pritožb strank po volitvah. »Pri trenutnemu sistemu volitev, ko so volišča razpršena in necentralizirana sicer lahko pride do omejenih ekscesov, ki pa niso primerljivi z vdori v centralno bazo in spreminjanja večje količine internetno oddanih glasov,« še meni Vučko.
»Potrebno je še omeniti, da volitve prek interneta ne predstavljajo Everesta informacijske družbe, temveč so samo ena od zanimivih rešitev,« poudarja Kvasova, »zavedati pa se je potrebno, da lahko tudi na druge načine dvignemo nivo informacijske družbe v naši državi in tako ostanemo v vrhu.«
Temu pritrjuje tudi lestvica e-participatornega indeksa držav, ki jo vodijo pri Združenih narodih. Na prvih desetih mestih letošnje različice lahko najdemo Nizozemsko, Južno Korejo, Urugvaj, Francijo, Japonsko, Veliko Britanijo, Avstralijo, Čile, ZDA ter na zadnjem mestu Singapur. Od prve deseterice se internetne volitve trenutno izvajajo samo Francija (omejen obseg, predčasno glasovanje), ostale države v vrhu e-participatornih družb pa se razen pilotskih projektov tega še niso lotile oziroma so s pomočjo omejenih eksperimentov ugotovile, da se internetno glasovanje ne izplača.
Tretji argument se nanaša na visoko informacijsko pismenost in vsesplošno uporabo digitalnih potrdil, ki bi jih lahko uporabili tudi pri identifikaciji volilca na spletnem glasovanju. Predvsem se zagovorniki internetnega glasovanja tukaj zanašajo na uporabnike elektronskega bančništva, ki že imajo digitalne podpise, a izkaže se, da je teh relativno malo.
Če upoštevamo, da je bilo na zadnjih volitvah volilnih upravičencev milijon sedemstotrinajst tisoč sedeminšestdeset in da je po podatkih registrarjev Sigen-CA, NLB in Halcom (Pošta Slovenije nam podatka o svojih uporabnikih digitalnih potrdil ni hotela posredovati) iz začetka meseca julija 2014 skupno trenutno aktivnih slabih pol milijona digitalnih potrdil, lahko vidimo, da trenutno samo petindvajset odstotkov vseh volilnih upravičencev poseduje digitalno potrdilo, brez katerega internetno glasovanje v določenih primerih sploh ne bi bilo mogoče.
Sogovorniki so mnenja, da je iluzorno pričakovati masovno pridobivanje digitalnih potrdil samo za oddajo volilnega glasu v primeru uvedbe neobveznega internetnega glasovanja, čeprav sam postopek ni zapleten.
Zgodovinska zabloda ali svetla prihodnost?
Kaj lahko torej na področju internetnega glasovanja pričakujemo v prihodnosti? Barbara Kvas meni, da še več istega kot sedaj. »Debata okrog internetnega glasovanja se je zreducirala na tehnodeterministično hvalisanje in tako onemogočila trezno in predvsem dolgoročno razpravo,« ocenjuje in v prihodnosti ne pričakuje sprememb.
»Na žalost z obstoječo strukturo in ljudmi, ki ne poslušajo kritik in brez argumentov zagovarjajo projekte, ki imajo lahko dolgoročne posledice, ni pričakovati, da se bo polje debate v prihodnosti kaj dosti spremenilo,« ocenjuje in poudarja, da kriza volilnega sistema in politične kulture ne bo rešena z uvedbo tehnoloških rešitev. »Internetne volitve so sicer lepa češnja na torti, a treba se je ukvarjati s celotnim izdelkom, ne samo s kozmetičnimi dodatki,« meni in nadaljuje, da bi morali v Sloveniji pred internetnimi volitvami poskrbeti za celostno in korenito prenovo javne uprave ter šele nato razmišljati o takih nadgradnjah.
»Hkrati se sprašujem, zakaj je po eni strani uvedba internetnih volitev taka prioriteta, medtem ko se zelo malo pogovarjamo o oddaji internetnega glasu za podporo referendumski pobudi, podpori kandidaturi določeni stranki ali podobno? Če gredo argumenti zagovornikov internetnih volitev v smeri dvigovanja politične participacije in aktivnega državljanstva, zakaj internetnih tehnologij ne izrabimo za ostale prav tako pomembne aktivnosti, kjer so nevarnosti zlorab veliko manjše?« razmišlja Kvasova.
Tudi direktor državne volilne komisije Dušan Vučko ne razume hitenja z uvedbo. »V prihodnosti bomo zagotovo imeli internetne volitve, a si ne upam napovedati kdaj,«meni in dodaja, da je »trenuten sistem volitev funkcionira, saj imamo tradicijo klasičnega glasovanja, tudi po oceni zunanjih strokovnjakov je pri nas dostopnost do volišč velika, tako da ne vidim razloga v hitenju.«
Poudarja pa še en vidik. »Če bodo tempo uvedbe narekovali informatiki oziroma tisti, ki se jim bo uvedba internetnih volitev izplačala, potem nismo na dobri poti,« opozarja, »je pa vprašanje, kaj bo prinesel razvoj informacijske družbe v prihodnosti.«