Oliver Stone je doma v teorijah zarote. Če samo pogledamo njegov ep J.F.K (1991), kjer na atentatu predsednika Združenih držav Amerike našteje vse mogoče atentatorje in razloge za atentat ali pa Vod smrti (1986), kjer je krivec prav tako sistem, ki mu nasproti stoji posameznik kot moralni zmagovalec, potem lahko hitro ugotovimo, da je zgodba Edwarda Snowdna Oliverju pisana na kožo.
Kako tudi ne. Edward Snowden je človek, ki je skorajda lastnoročno razkrinkal eno največjih zarot informacijske družbe, ki je javnosti prinesel dokumente in dokaze o globalnem nadzoru naših komunikacijskih poti. Ki je dokazal, da establishment sistematično razvija in podpira to vohunjenje, da so vpleteni vsi od predsednika do operativcev, ki v podzemnih bunkerjih na Havajih pritiskajo na gumbe. Ki je moral pred roko oblasti pobegniti v državo tradicionalnega sovražnika Združenih držav in ki mu ameriške oblasti grozijo s smrtjo.
Dajmo najprej obdelati pozitivne strani. Glavni lik je odličen. Joseph Gordon-Levitt, ki bi lahko brez problemov odigral Edwardovega dvojnika se solidno drži v svoji vlogi, ni preveč klišejski in dovolj suveren, da mu verjamemo. Tudi Zachary Quinto v svoji vlogi novinarja Greenwalda ne pretirava, čeprav se večkrat zateče k šablonskemu pravičnežu, ki mu je mar samo resnica. Timothy Olyphant je krasen v vlogi nadrkanega CIA agenta, ki mu ni mar za pravila. Ostali se solidno držijo svojih vlog.
Film teče. Čeprav je dolg dve uri in pol, boste le ob redkih priložnostih zavili z očmi od dolgočasja. Preskakovanje med aktualnim dogajanjem iz dokumentarca Citizenfour in Snowdnovi začetki v vojski in agenciji CIA ustvari zanimivo dinamiko, ki jo Oliver Stone še dodatno posladka z izseki iz Edwardovega zasebnega življenja. Na žalost so ti izseki najbolj stereotipni in najmanj zanimivi.
Zmoti tudi že v uvodu omenjen boj proti establishmentu, ki ga Oliver Stone zreducira na odgovornost aktualnega predsednika. Res je, da se je Obama v predvolilni kampanji pozicioniral kot politik, ki bo prinesel spremembe in ki je v svojem mandatu nastopal z retoriko zasebnosti in odgovornosti, a vseeno je trapasto celotno afero preformatirati na aktualnega predsednika, vse ostalo pa pustiti ob strani. Celoten film sem imel občutek, kot da Stone govori: “Že, že, Bush je slab, ampak Obama! Ta je še slabši, ker je enako slab!”
Hkrati se mi zdi zanimivo, da je Hollywood zgodbo Snowdna pograbil tako hitro, ko še ni jasno, kako se bo dejanska zgodba pravzaprav razpletla. Tako ob zaključku filma gledalec dobi občutek, kot da je ravnokar dokončal Kristusov pasijon – odrešitev je na dlani, odrešenik je umrl za naše grehe in jutri je nov dan. A po drugi strani je film koristen ravno zaradi tega, ker spet opozarja na Snowdenovo zgodbo ter v splošni javnosti ponovno povzema in poenostavlja dogajanje, na katerega bi morali biti pozorni vsi. Upajmo, da bo tudi res tako.
