Zase bi si upal trditi, da sem navkljub svojim štiriintridesetim letom (hitro preberite do konca, petnajstega oktobra se ta cifra spremeni) opravil en velik krog po slovenski marketinški in novinarski sceni.

Da sem v tem času pretestiral marsikatero obliko dogovora in poslovnega sodelovanja in da si upam sedaj opozoriti na problem brezplačnega dela, ki ga posamezni delavci razumejo kot odlično priložnost za promocijo.

Kdaj delam za 100 nj?

Seveda je brezplačno delo kul. Resno. Ne govorim samo o pravih prijateljskih uslugah, ampak o določenih posameznikih oziroma organizacijah, ki pač nimajo. Nimajo iz večih razlogov, mogoče so mlade, mogoče delajo nekaj popolnoma norega in neprofitabilnega, mogoče so ugotovili, da je določene zadeve bolje narediti za 100 nj kot za evre.

Ključno je, da nimajo. Tukaj torej takoj odpadejo vse firme, vse delniške družbe, vse družbe z omejeno odgovornostjo. Ker te imajo. Zato obstajajo. Ker imajo. Ko nimajo, jih ni več. In s takimi pač nima smisla delati za sto nj. Ne verjamem v floskule o promociji, o izkušnjah, o prvemu koraku… Delo se plača, če je firma na trgu.

Hvaležen sem vsem, ki (so) z mano delali na tak način, nikoli pa se na tak način nisem šel komercialnih projektov, kjer bi pričakoval, da jih bodo strokovnjaki opravljali samo zaradi promocije, izkušenj in kar je še teh floskul.

Odloča trg?

Na tem mestu se mogoče z nekaterimi ne bomo strinjali, ampak mislim, da v primeru zastonjskega dela ne moremo govoriti o odločitvi trga. Gre bolj za neukost oziroma brezpametnost posameznikov, ki se v gonji za kakršnimkoli delom poslužujejo ponudbe brezplačnega dela, s tem pa na srednji rok delajo škodo sebi, branži in delodajalcem.

Tukaj niti ne gre za osebno odločitev. Menim namreč, da se človek podobno kot moralni avtorski pravici ne more in ne sme odrekati plačilu za svoje delo, še toliko bolj, če to delo opravlja za podjetje, ki deluje na trgu. Ponavljam – v Sloveniji posamezniki ponujajo brezplačno delo podjetjem, katerih logika profita je zniževanje stroškov dela, ne pa maksimiziranje profita iz prodaje izdelkov oziroma storitev.

To se še posebej vidi na področju produkcije intelektualni del, kjer se je uveljavila percepcija, da je človek srečen, če se podjetje odloči za brezplačno sodelovanje. Saj veste – kriza je, konkurenca je velika, treba je delati zastonj. V bistvu je brezplačno delo za veliko blagovno znamko večja pohvala kot če bi isto delo opravljal za nekega lokalca, ki bi ti to lahko plačal.

Odloča posameznik?

No, logično je, da vas bodo firme gledale postrani in z vami ne bodo hotele sodelovati, če jim boste razložili da “no money, no funny”. V vrsti za vami namreč stoji na desetine ljudi, ki zaradi različnih razlogov še pristajajo na to obliko dela – od tega, da si to lahko privoščijo, ker jim je to neškodljiv hobi, ker služijo na drugačen način do tega, da resnično mislijo, da bodo tako dobili boljše pogoje za plačano delo enkrat kasneje.

Takih ljudi ne morem spoštovati. Zame predstavljajo najslabše od najslabšega, saj hkrati kompromitirajo lastno vrednost, uničujejo branžo, v kateri delujejo in predstavljajo ne samo nelojalno konkurenco, temveč tudi utrjujejo prepričanje, da je zastonj dovolj dobro in da potrebe po plačanemu delu sploh ni.

Še več – govorjenje o tem, kako si posameznik svojega dela ne upa (!?!) zaračunati, ker bi se rad prej izpopolnil, nadgradil in izboljšal je višek samozavajanja, kjer si žrtev kar sama nastavi nož na vrat in zareže v veno. Traparija brez primere.

Delo kot investicija v delež podjetja?

OK, kupim. Ampak samo v primeru, ko je dogovor formaliziran, ko so znani vsi detajli in ko je jasno, kdo pije in kdo plača. Tudi pri takih primerih se nemalokrat izkaže, da nekdo investira, nekdo pa hkrati kasira.

Reci NE brezplačnemu delu!

Kreativni delavci bi se morali zavedati, da jih podjetje potrebuje bolj, kot oni njega. Da je kreativnost, domišljija, sposobnost povezovanja različnih elementov v smiselno celoto nekaj, kar ni dano vsakemu in za kar posameznik potrebuje več let razvoja in investicij.

Kreativni delavci bi se morali zavedati, da brezplačno delo škoduje njim osebno, vsem ostalim na istem področju in tudi zanamcem. Percepcija brezplačnega intelektualnega dela, za katerega je na trgu mali milijon ponudnikov, lahko prekinejo samo delavci – firme tega ne bodo naredile.

Kreativni delavci bi se morali zavedati, da brezplačno delo ni pravi način za pridobivanje izkušenj oziroma referenc. Četudi je res, da je tako delo lažje dobiti (d00h), od njega ne bomo imeli nikakršne koristi – brezplačne izkušnje si raje nabirajte na lastnih projektih, ki jih lahko nato (drago) prodate nekomu drugemu.

Koliko evrov dobim za 100 nj?

Ko bo torej naslednjič nekdo dobil idejo, da bi vi delo opravljali za 100 nj, ga vprašanje, kakšen je konvertibilni tečaj v evre in da bi raje videli, če se za plačilo dogovorite v valuti, s katero si boste lahko nato kupili kruh.