Mogoče se bo primerjava med analizo in razrešitvijo problema “fake news” ter antivaxx gibanjem zdela bizarna, a se mi zdi, da imata oba fenomena strašljivo veliko stičnih točk. Lahko bi rekel, na srečo, saj nam tako znanstveniki in zdravniki kažejo pot, po kateri je potrebno iti v boju za novinarstvo.

Podučeni proti neukim

V obeh primerih je strašljivo jasna ločnica med podučenimi in neukimi s specifičnega področja. Proticepivci stresajo nesmisle in z njimi utemeljujejo zavračanje cepiv (ter s tem ogrožajo nas vse!), proticepivci mešajo strokovne pojme in ne ločijo med A in B ter vse skupaj mečejo v en in isti koš, proticepivci uporabljajo zmotno logiko in z njo meglijo polje razprave.

Vse tri modele nastopa najdemo tudi pri zagovornikih teorije, da je fake news pravzaprav ideja levičarjev, ki skušajo s tem fenomenom označiti VSE desničarske novice in jim tako preprečiti, da bi vstopile v polje debate.

Spet tukaj ključno vlogo odigravajo množični mediji in spletni kanali, ki dopuščajo izenačeno debato med podučenimi in neukimi ter s tem ustvarjajo navidezno sliko izmenjave strokovno podkovanih mnenj, ki se odvija na istem nivoju.

Ideologija laži

Največji problem pri obeh fenomenih bi lahko poenostavili z vprašanjem: “Ali verjameš v znanost?” Tako kot pri proticepivcih se namreč tudi pri zagovornikih fake news kot izmišljotini levice kaže problematično razumevanje novinarstva kot propagandističnega orodja te ali one politične elite, kar pripelje do hudo napačnih zaključkov.

Pri tem tako antivaxxarji kot fake news feni trpijo za sindromom filter bubbla – lastna prepričanja jim namreč servirajo kot novice in tako naredijo dvojno škodo – utrjujejo stereotipe in hkrati dajejo občutek, da se celoten svet vrti po osi lastnega bita.

In tudi tukaj so vzroki za nezadovoljstvo in zapiranje v filter bubble podobni. Medije je zaradi vedno večjega senzacionalnizma, gonjo za dobičkom in nezmožnostjo prilagajanja na nove družbene razmere lahko sovražiti. Medijske pismenosti ne gojimo in tako se funkcija medijev kot četrte veje oblasti pozablja tako pri producentih informacij kot tudi pri njihovih konzumentih.

Prav tako kot antivaxx ne zaupajo zdravnikom in znanstvenikom ter se raje podajajo v objem šarlatanom in mazačem, ki jih prepričujejo, da je razredčena varekina v bistvu zdravilo, tako tudi fake news feni prisegajo na alternativne medije in a priori zavračajo etablirane medijske hiše, ki si s produkcijo novic služijo kruh.

Sistem distribucije

A ključni člen verige pri celotni strukturi lažnih novic niso podjetniški Makedonci, niso alternativni mediji, niso politiki, ki zmerjajo etablirane medije. Ključni člen verige so po mojem mnenju prav etablirani mediji, torej tisti, ki jim celotna kampanja okrog fake news najbolj škoduje. Lahko bi rekel, da so sami sebi največji strup.

Logika gre nekako takole. Zgodi se nekaj neverjetnega (izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA), kar preseneti vse. V želji po razlagi in ignoriranju očitnega levica vse skupaj zvali na propagando desnice (mind you – največji problem je iskanje in najdba singularnega krivca, čeprav bi se morali pogovarjali o seštevku večih silnic) ter male podjetnike iz Makedonije.

Nato s svojim ogromnim (resno, levičarski mediji v US/UK so za par faktorjev večji od desničarskih) medijskim aparatom teorije o fake news zdistribuirajo na vse mogoče konce in jo tako normalizirajo. V javnosti se izoblikuje mnenje – “Fake news so razlog, da je Trump v Beli hiši”.

V drugem koraku Trump ugotovi, da bo potreboval prijazne medije, ki bodo podpirali njegovo kršenje ustave in ostale politike. Hkrati ugotovi, da mora na nek način diskvalificirati medije, ki mu nasprotujejo in to narediti na hiter način, ki bo hkrati zaobjel več medijskih hiš. Zato jim nastavi ogledalo in jim reče: “Vi ste fake news!”

Levičarskim medijem se tako zgodijo levičarski mediji. Ki jim jih servira desnica.

Kaj narediti?

Več stvari. Po možnosti zaporedno.

a) V javnosti je potrebno zmagati pri definiciji fake news termina. Desničarji vztrajajo, da je namen termina cenzura alternativnih novic, medtem ko je resnica ravno nasprotna – fake news so v svojem najčistejšem bistvu ultimativni click-bait, v bolj generalnem smislu pa desničarska propaganda, ki medijem ne pusti opravljati funkcije psa čuvaja.

b) Ukvarjajte se z medijsko pismenostjo. Resno. Pogovarjajte se o medijskih temah, o načinih poročanja, o problemih medijske industrije. Opozarjajte na kršenje častnega novinarskega kodeksa, sodelujte v razpravah o medijski zakonodaji, podpirajte dobre medijske prakse.

c) Ne razpravljajte s fake news feni. Relativizacija pojmov se najlažje zgodi, ko vam skušajo prodati zgodbe o alternativnih medijih, alternativnih dejstvih. Gre za laži. Pure and simple.

d) Bodite proaktivni. Boj z nasprotniki naj ne zavzema več kot 40% vaših aktivnosti. Izvajajte raje srečanja, debate, javne razprave in utrjujte svojo paradigmo. Na strani kritičnega novinarstva in medijske teorije je 600 let prakse, preverjanja, utrjevanja in predvsem nadziranja oblastnikov. Na strani fake news fenov je eno leto ameriške predvolilne kampanje.

e) Fizična prisotnost šteje. Tako kot pri prejšnji točki ne bazirajte vseh svojih aktivnosti samo na družabnem spletu. Tudi če ne organizirate dogodkov, se teh udeležujte. Občutek skupnosti je ključen, saj boste v nasprotnem primeru mislili, da se samo vi ukvarjate s temi problemi.