V zadnjih letih se je ta blog iz osebno-strokovnega spremenil v skoraj strogo strokovnega, kjer lažje in širše teme skoraj nimajo prostora. Malo zaradi urnika, malo zaradi uredniške odločitev. Tokrat sem se odločil, da bom odprl temo, ki naju z Barbaro spremlja od samega začetka ustvarjanja.
Glasbena kulisa je pri ustvarjanju zelo pomembna. Da se res lahko fokusiraš na delo, da hkrati utišaš okolico in da se prestaviš v nek svoj svet. Tole je deset najbolj očitnih/klasičnih predlogov, seznam se neprestano dopolnjuje.
The Last of the Mohicans
Leto izdaje: 1992 Avtorja: Trevor Jones / Randy Edelman Minutaža: 112 minut
Tole je eden od Barbarinih najljubših. Predvsem zato, ker so določeni odseki res glasni in lepo bobnijo v ozadju možganov. Hkrati partitura ne vsebuje nekih pretirano piskajočih oziroma motečih tonov, vse skupaj pa se lepo zliva v celostno glasbeno kuliso, ki utopi vse okoli sebe.
Hkrati je tempo relativno hiter in spodbuden, da ti pri ustvarjanju daje dodaten zagon. Hkrati ne gre za neko maširanje, kjer bi se ustrašil tempa in mislil, da moraš po ritmu bezljati. Tudi dolžina je zelo praktična, saj imaš v tem soundtracku skoraj dve uri glasbe, kar pomaga pri prehitremu ponavljanju motivov.
Najboljši komad: The Gael – Last of the Mohicans
Inception
Leto izdaje: 2010 Avtor: Hans Zimmer Minutaža: 49 minut
Glasba iz filma Inception je zelo simptomatična za Zimmerja. Dolgi komadi, veliko godalne podloge in pihal ustvarijo bogato teksturo zvoka, ki spet poskrbi za to, da se v njej izgubiš in ustvarjaš brez zunanjih motenj. Za razliko od prej omenjega The Last of the Mohicans je bolj udaren, tempo pa je malce počasnejši.
Leitmotifi so jasno izraženi, mogoče zna zaradi relativne kratke dolžine celotnega dela to koga motiti, a po drugi strani bi bilo iste motive poslušati dalj časa kar malo utrujajoče. Je pa hkrati dovolj dinamičen, da ne odplava in se ne izgubi v šumu.
Najboljši komad: Time
Interstellar
Leto izdaje: 2014 Avtor: Hans Zimmer Minutaža: 130 minut
OK, minutaža je malo odvisna od tega, katero različico soundtracka poslušate, saj so jih izdali več (po zadnjem štetju tri), a boste tudi z osnovno verzijo dobili več kot eno uro solidne glasbene podlage, ki bazira na orglah in godalih.
Razgibano kuliso Hans na tem delu dosega z variacijo daljših in krajših komadov, ki niso vsi enako izrazni – pri določenih gre res samo za šumenje v ozadju, kar zna koga odbiti. A po drugi strani so teme dovolj jasno izražene, da človek skoraj takoj prepozna delo.
Najboljši komad: S.T.A.Y
Black hawk down
Leto izdaje: 2001 Avtor: Hans Zimmer Minutaža: 67 minut
Če ste fani Zimmerjevega opusa, vas bo Black Hawk Down presenetil. Predvsem zato, ker je vanj Zimmer najbolj očitno vmešal električne kitare in ostale rock inštrumente, ki dajajo celotnemu albumu izrazito nefilmski značaj.
A to ne pomeni, da kulisa ni koherentna in da soundtrack nima enega od najbolj značilnih zvenov. Če k originalni glasbi dodamo še komada Barra Barra alžirskega umetnika Rachida Taha in žalostinko dueta Lisa Gerrard in Denez Prigent, dobimo enega od najbolj impresivnih podvigov tega tisočletja.
Najboljši komad: Leave no man behind
Dark Knight trilogija
Leto izdaje: 2005 - 2012 Avtorji: Hans Zimmer / James Newton Howard Minutaže: 60:26 / 73:24 / 136:14
OK, malo goljufanja, a opus treh glasbenih podlag Nolanovi trilogiji je izredno koherenten in ga brez problema poslušate ko eno delo. Predvsem zato, ker gre za eno popolnejših in najbolj bogatih del Zimmerja, ki uspešno kombinira akcijske podlage z bolj epskimi glasbenimi izreki.
Spet je partitura bolj podobna Black Hawk Down, saj Zimmer tudi tokrat meša klasiko in elektroniko, kar naredi soundtrack dinamičen in predvsem zelo glasen. Četudi se vmes najde kakšna bolj umirjena melodija, je tale trilogija ena boljših nažigačin, kjer si da Hans res duška.
Najboljši komad: A Dark Knight
Blade Runner
Leto izdaje: 1982 Avtor: Vangelis Minutaža: 57 minut
Nekatere stvari so res večne. In Vangelisov Blade Runner, ki je od svoje prve izdaje doživel že RES veliko poizdaj z razširjenimi skladbami in ostalimi dodatki res spada med zimzelene melodije. Za razliko od Zimmerja je Vangelis res nežen, a vseeno zelo konkreten, melodije pa lebdijo v ozadju ter lepo masirajo ušesa.
Prevladujejo predvsem zvoki električnih inštrumentov in klavirja, vse skupaj pa je podloženo s konkretnim ritmom. Mogoče bo šlo komu na živce relativno visok ton skladb in jazzovski vložki (jaz poznam vsaj eno), a je delo res dokaz, da je glasba resnično lahko nesmrtna.
Najboljši komad: Blade Runner Blues
Shawshank Redemption
Leto izdaje: 1994 Avtor: Thomas Newman Minutaža: 53 minut
Če se hočete navdušiti nad soundtracki, je Newmanova Kaznilnica odrešitve zelo dobra vstopna postaja. Mehki toni, razdelane sklade, ki stojijo same zase in delujejo, četudi niste nikoli videli istoimenskega filma (resno?!) so zelo dobra podlaga in hkrati s svojim konsistentnim tonom brez pretiranih oktav lepo božajo ušesa.
Newmanov celotni opus se tudi v drugih partiturah drži podobnega vzorca – veliko godal, klavir za začimbo in predvsem zelo umirjene ter razpotegnjene melodije, ki kar trajajo in trajajo ter hkrati ne zahtevajo prevelike pozornosti.
Najboljši komad: Stoic Theme
Lord of the Rings trilogija
Leto izdaje: 2001 / 2002 / 2003 Avtor: Howard Shore Minutaža: 71:29 / 77:09 / 72:05
OK, spet malce goljufam s trilogijo, ki so sestavljene iz šestih plošč, a lepo vas prosim – skupaj se držijo kot siamski trojčki. Tukaj boste našli veliko različnih glasbenih podlag, od bolj razgibanih do umirjenih epskih pesnitev. Mogoče vam bo šlo na živce pretirano ponavljanje tem posameznih likov, a ne pozabite – glasba sledi filmu.
Hkrati je to eden od soundtrackov, ki ni ravno prijazen za začetne poslušalce, saj se notri znajdejo tudi segmenti, ki sicer odlično podpirajo film, a hkrati delujejo malce razbito v samostojni različici. Vseeno se izplača potopiti v ep vseh treh delov, saj so dovolj razgibani in predvsem široki, da boste imeli ušesa polna zlatih melodij.
Najboljši komad: The Uruk-hai
Arrival
Leto izdaje: 2016 Avtor: Jóhann Jóhannsson Minutaža: 56 minut
Za konec pa še dva čisti frišna od dveh novih odkritij. Jóhannsson je sicer za svoje delo že prejel Oskarja, s podlago za film Arrival pa odprl nove fronte filmske glasbe, ki bo od poslušalca od začetka zahtevala kar nekaj koncentracije. Predvsem zato, ker gre za elektronsko-ambientalne melodije brez poudarjenih zaključkov in začetkov.
A ko se enkrat prebijete skozi začeten šok, vas bo bogata glasbena tapiserija držala do konca. Še posebej, če ste si ogledali tudi film in si boste ob glasbi tako lahko enostavno priklicali zares fantastične prizore.
Najboljši komad: Heptapod B
Nocturnal Animals
Leto izdaje: 2016 Avtor: Abel Korzeniowski Minutaža: 35 minut
Poleg Jóhannssona je odkritje leta zagotovo Poljak Korzeniowski, ki se je letos res izkazal. Poleg Nocturnal Animals vrzite uho še na njegove skladbe za serijo Penny Dreadful in film A Single Man, pa boste razumeli, zakaj je jokanje violin s podlago v tem primeru res kvalitetno.
Spet gre za primer glasbene podlage, kjer so izražene samo posamezne teme, fragmenti in se bo začetnik kar malo namučil, preden bo ujel ritem. A mu bo že v naslednjem trenutku hvaležen, saj so skladbe ritmične, na trenutke kar malo nervozne. K temu pripomore še relativno kratek album, ki pa vseeno prepriča. Ni vse v dolžini.
Najboljši komad: Mothers
