Enkrat pozimi 2016 sem na Twitterju prejel zgornjo sliko. Nekdo je sliko moje glave prilepil na eno od mnogih neonacističnih spletnih karikatur in zraven pripisal Make Slovenia great again. Zadevo sem prijavil na policijo in pojasnil, da grožnjo jemljem resno, da me glede na svojo javno izpostavljenost ni ravno težko najti in da grejo zadeve v državi v smer, ko se ob takih pozdravih resno zamislim nad celotno zadevo.

Policija je bila zelo korektna in je spisala ovadbo tožilstvu, ki mi je nato konec marca 2017 poslalo naslednje obvestilo o zavrženi ovadbi.

Nisem pravnik, a zdi se mi, da sodišča tožilstvo v Sloveniji zaradi pomanjkljivih praks na tem področju spletno komunikacijo ne obravnavajo korektno in v polni meri zavarovanja ogroženih. V besedilu sodnica tožilka ugotavlja, da zaradi odsotnosti fizičnega kontakta grožnje ni mogoče jemati resno.

Praksa se mi zdi problematična. Ne samo zato, ker spletna komunikacija in nadlegovanje prek spleta ni nekaj, kaj bi človek jemal z levo roko, temveč tudi zato, ker s tem sodišče tožilstvo načeloma javnosti sporoča, da je splet popolnoma nereguliran, da je vsak prepuščen samemu sebi in da naj ne pretiravam.

Niti toliko se niso potrudili, da bi policiji izdali sodni nalog, s katerim bi lahko pri Twitterju preverila določen uporabniški račun oziroma zahtevala od njih podatke. BTW, ta račun je Twitter na mojo prijavo enkrat že ukinil, a se je potem ponovno pojavil in še vedno trosi neonacistične in rasistične vsebine.

Zanimivo je sporočilo policije, ki mi je že vnaprej povedala, da naj se ne nadejam pretiranega uspeha, a da je pomembno, da se podobne prijave kopičijo, saj bodo tako sodišča mogoče videla, da je na tem področju sodno prakso potrebno spremeniti.

Hkrati je hvalevredno, da se lastniki družabnih omrežij zavedajo problema in se po svoji moči trudijo narediti vsaj malo reda, a resnično sem več pričakoval od slovenskega sodstva tožilstva (kakorkoli slovenceljsko se to že sliši).