Na Rock in Vienna festival hodiva od leta 2015. Prvič so naju kupili z The Hives in Within Temptation ter pustili hladne s frontlinerji The Muse, drugič smo tam poslušali Rammstein in ignorirali ostale težkometalce, tokrat pa sva z Bajo zakorakala v čisto pravo softrokerijado, ki so jo zašpilili Kings Of Leon.

Letos sva gladko zignorirala ostale nastopajoče in se namesto tega odpravila na sprehod po Dunaju preverit, če je še vse tam, kjer mora biti. Vmes se je še priložnostno uscalo, a so se kaplje hitro posušile, tako da na prizorišču koncerta niti ni bilo videti posledic.

Kings Of Leon so eden od tistih bendov, ki jih ne poslušaš, pa jih v bistvu neprestano slišiš. Malo zato, ker so radijsko zelo prijetni, malo pa, ker so res fajn. Družinski bend, ki se svojih korenin americana rocka ne sramuje, temveč ga smiselno prepleta z ostalimi žanri je trenutno na festivalski turneji, kjer promovirajo svoj zadnji album The Walls, igrali so vse. Po festivalsko – hitro, močno in brez nepotrebnih solaž. Kar mi je čisto odgovarjalo, glede na to, da se znajo njihovi komadi hitro obrniti v neko bluesovsko podaljševanje brez jasnega ritma.

Veseli me, da so se na The Walls odločili za nadaljevanje finega in čistega rock izraza, ki so ga začeli že na Only by the night in ga potem vlekli skozi celoten opus. Udarni rifi, zabavne melodije in publika, ki jim je od prvega komada naprej jedla iz rok, plesala, pela in navijala za Caleba in brate je bila res osvežujoča in je še dodatno potrdila pozitivno izkušnjo spremljanja Kings of Leon v živo.

In čeprav mogoče energijsko koncert ni bil tako nabit kot predhodni težkokategorniki, so Kings Of Leon vseeno poskrbeli za lep zaključek poletnega večera. Za zapomnit.