Hans Who?
Mogoče najprej malo uvoda. Hans Zimmer je skladatelj in multiinštrumentalist, ki je večino svojega opusa posvetil filmski glasbi. Za sabo ima več kot stopetdeset kompozicij za filme, animirane filme, serije… in nič ne kaže, da bi mu zmanjkalo moči.
Nemški skladatelj, ki je začel kot glasbenik v popularni glasbi in se nato preko glasbe za oglase preusmeril v filmsko glasbo ter leta 1988 posnel podlago za film Rainman, ki mu je prislužil prvo nominacijo za Oskarja. Od takrat naprej je Hans eden od petih največjih filmskih skladateljev, vsako leto napiše vsaj eno glasbeno delo za film ali serijo.
Do danes ga ljudje poznajo vsaj po opusu Piratov s Karibov, Nolanove trilogije o Batmanu ali pa filmih iz serije Transformers. A če poslušate tudi njegove bolj umirjene kompozicije, kot so Matchstick men, Thin Red Line oziroma Hannibal, potem lahko vidite talent in variabilnost.
Sam sem se z njim srečal v poznih devetdesetih, ko je s podlagami za filme Crimson Tide, Broken Arrow in The Rock pisal bombastične in z zvokom bogate kompozicije, ki so mejile na “električno klasiko”, saj je poleg klasičnih inštrumentov v komade več kot učinkovito vpletal električne kitare, base in druga “moderna” glasbila. Kasneje sem začel njegove kompozicije poslušati tudi brez ogleda filma, kjer je bila glasba uporabljena. Ker je pač tako dobra.
Ah, Hans!
Nikoli si ne bi mislil, da bom Hansa kdaj videl v živo. Nikoli. Ne nikoli v smislu “Nikoli več ne bom jedel junk fooda”, ampak res nikoli. Hans in v živo sta bili pač dve množici brez skupne točke. Ne obstajata. Potem se je zgodilo leto 2015 in Hans je šel na evropsko turnejo (?!?!!!11!!).
Skoraj me je kap. Eno največjih imen filmske glasbe svoje kompozicije igra v živo z orkestrom in to kar sedemintridesetkrat po celotni Evropi. Zaradi objektivnih razlogov sva ga takrat zamudila in ko sem letos marca videl, da bo poleti s svojim orkestrom spet hodil naokrog, je bila odločitev jasna.
Na Dunaju sva bila tri dni. Malo zaradi turizma, malo zaradi tega, da se na mesto aklimatiziraš in da ti ni treba takoj po koncertu iskati avtomobila, da boš prehitel gnečo ob izhodu. Sedaj sva bila že bolj domača, sprehodi in vreme so bili fajn, ležanje ob reki na Donauinsel tudi.
Hans, Hans, Hans!
“Kdo sploh gre na tak koncert?” in “Kaj za vraga se ponavadi obleče za tako priložnost?” Čisto resno. Ko sva na dan koncerta prišla pred Stadhalle, se je tam začela zbirati res pestra skupina ljudi. Od starejših parov, družin, res upedenanih posameznikov in skupin mlajših fenov, ki Zimmerja razumejo kot rock zvezdo in so temu primerno tudi oblečeni. Kar je super – glasba ne pozna meja.
Stadthalle. Hans Zimmer. Packed. 🤘🤘🤘 pic.twitter.com/nD8p87p0vc
— Domen Savič (@savicdomen) June 6, 2017
Koncert se je začel s petnajstminutno zamudo, saj je bila Stadthalle polna do zadnjega sedeža in so ob uri začetka ljudje še iskali svoj sedež. Ja, sedež. Stojišč ni bilo, gneče ob iskanju sedeža tudi ne, občinstvo je bilo izredno kultivirano in prijazno. Pred nama sta sedela dva prijatelja, ki sta pred koncertom delala selfije in ko sem videl, da je telefon v ozadju fotke zaznal še mojo faco, sem pač malo zapoziral. Da smo potem vsi štirje umirali od smeha.
Nato so luči ugasnile, na oder pa je prikorakala prva skupina glasbenikov in Hans. V rdečih hlačah. “Oblekel sem se v barve avstrijske zastave,” je pozdravil dvorano po začnem ogrevalnem komadu, ki je združeval koščke iz filmov Driving Miss Daisy, Sherlock Holmes in Madagascar.
Nato se je dvignil prvi zastor in poleg solistov smo videli celoten orkester godal, tolkal in pihal. Ko je z njimi odigral dva komada iz filmov Crimson Tide in Angels&Demons se je dvignil še en zastor in na oder je vkorakal še zbor. Genialno!
“Ich liebe Vienna!”
Hans je med komadi razlagal nastanek in zgodbe posameznih del, se šalil s člani orkestra in jih predstavljal občinstvu ter na sploh izpadel kot eden boljših frontmenov.
Pri posameznih komadih je igral klavir, bobne, brenkala ter pri solističnih delih drugih članov svojega orkestra te spodbujal in se jim zahvaljeval. “Ta komad igramo samo zato, ker te radi poslušamo solirati,” je med drugim pihal na dušo enemu od prvih električnih kitaristov orkestra.
Na koncertu so odigrali tudi komad Aurora, ki ga je Hans Zimmer posvetil žrtvam terorističnega napada v Manchestru. Komad sam je nastal po pokolu v kinu med filmom Dark Knight Rises leta 2012, Hans pa je z njim izrazil solidarnost in spoštovanje žrtvam te tragedije.
Tudi ostale anekdote so bile zelo doživete in na mestu, Hans zelo doživeto pripoveduje o prihodah s Tonyjem in Ridleyjem Scottom, brati režiserji, s katerimi je sodeloval na nekaterih svojih največjih delih, pa o Batman trilogiji in drugih pomembnejših prelomnicah svoje kariere.
Užitek za ušesa in oči
Oder v treh delih, impresiven light show in dinamika, ki je od koncerta “klasične” glasbe ponavadi ne pričakujemo, so še dodatni razlogi za (ponovni) obisk in utrjujejo prepričanje, da boste dobili nekaj za vse okuse, a da bo hkrati vse skupaj še vedno delovalo kot povezana in smiselna celota.
Drugje bi namreč težko povezali tako različne komade, kot je umirjena “Journey To The Line” in razbijaška “Mombasa” oziroma “Why So Serious?”, kjer solistične vložke kitar in bobnov dopolnjuje impresiven light show in videoprojekcije, a hkrati vse skupaj izzveni kot domišljena celota pokrajine glasbenega izrazja filmske kulture.
Komadi posameznega sklopa so povezani v eno kompozicijo, tako da lahko v glasbi uživate tudi več kot deset minut naenkrat. Domišljena sestava pa orkester večkrat zaključuje zelo evforično, tako da te ob zadnjih notah kar privzdigne s sedeža.
Za dodaten plus ustvarjalcem štejem precej uravnoteženo setlisto, ki bi jo mogoče poeditiral samo v delu, kjer izvajajo sklop Levjega kralja, a je tudi ta zaradi vokalističnih vložkov zelo impresiven. Potiho sem upal na Black Hawk Down, a je bil tudi brez tega koncert vreden vsakega centa.
Pod črto je koncert vreden večkratnega ogleda, uživancija ob ogledu glasbenikov, ki se ob igranju zabavajo in uživajo v celotni izkušnji pa samo še dodatno utrjuje koncertno izkušnjo. Bravo maestro! Encore!