Dajmo karte na mizo. Kreten sem. Debil, cepec, idiot, bebec, reva, izdajalec in kar se še tega. O tem ni nobenega dvoma. OK. Sedaj pa naprej…
Ko sem pred letom in pol kandidiral in bil potrjen za člana programskega sveta javnega zavoda RTV, sem imel pred seboj jasen cilj. Urediti položaj parlamentarnega programa, poskušati delati dobro in v širokem interesu ter od znotraj spoznati eno največjih organizacij pri nas.
Po slabem letu in pol sem včeraj na seji programskega sveta, ko programski svet ni uspel izglasovati zaupnice predlogu generalnega direktorja za začetek postopka za razrešitev direktorice televizije Slovenija, podal ustno odstopno izjavo.
To sem storil zaradi več razlogov, ki jih navajam v tem prispevku.
Osnovna higiena
Eno leto in pol lahko na sejah programskega sveta in sejah programskih komisij poslušamo razprave o škodljivem vodenju največje televizijske medijske hiše pri nas. Pritožujejo se novinarji, uredniki, programske svetnice in svetniki.
Varuhinja gledalčevih in poslušalčevih pravic ugotovi kršenje programskih načel, programski svet jo v njeni ugotovitvi podpre. To da generalnemu direktorju možnost ukrepanja. Ko ukrepa in za ukrep išče podporo programskega sveta, mu je ta ne da.
Programski svet je tako izrekel nezaupnico varuhinji, generalnemu direktorju in samemu sebi. Da po letu dni razprav o škodljivem vodenju, o problemih znotraj kolektiva, o jasni odgovornosti programski svet ni bil sposoben sprejeti odločitve, se mi ne zdi prav.
Zato odstopam.
Neodvisno delovanje
Ker mi je zakon o RTV v svojem 17. členu kot svetniku programskega sveta nalagal, da moram “svoje delo opravljati neodvisno ter nepristransko in so dolžni uresničevati samo interese RTV Slovenija kot javne radiotelevizije,” ugotavljam, da to ni več mogoče.
Programski svet je skupek interesnih skupin, ki niso sposobne pogleda onkraj svojega plota in kjer se namesto konsenza merijo moči frakcij. Kupčkanja je v nekaterih delih programskega več kot v drugih, a vendarle je rezultat odraz stanja. Namesto sodelovanja dobiš bojevanje. Namesto zmage argumentov dobiš zmago moči. V takem položaju je neodvisno delovanje praktično nemogoče.
To je najbolj razvidno prav iz glasovanja, ki je botrovalo mojemu odstopu. Ne morem in ne bom sodeloval v organih, ki se bojijo prevzemati odgovornost za svoja dejanja, a hkrati solijo pamet vsem in vsakomur, ki pride mimo. Ne morem in ne bom sodeloval v organih, ki ne razumejo svoje vloge oziroma jo zlorabljajo.
Zato odstopam.
Strokovno delovanje
Iz zgornje permise sledi tudi to, da je v programskem svetu izredno težko delovati strokovno.
Pustimo ob strani nerazumevanje pridevnika “programski”, za katerega smo tudi na včerajšnji seji lahko slišali, da ga nekateri enačijo s televizijskim (in upam da) radijskim programom, težava nastane, ko se svetniki in svetnice ne zavedajo protokola, ne spoštujejo ostalih organov zavoda in delujejo tudi proti samemu sebi.
V takem okolju ni mogoče voditi razprave in soočati argumentov, temveč se spet pokaže moč paktiranja različnih interesnih skupin, ki izdajajo zaupanje tistih, ki so jih na položaj imenovali. Ki kupčkajo lastne interese na škodo interesov tistih, ki jim zaupajo.
Zato odstopam.
Osebna integriteta
Veliko ljudi mi je takoj po napovedanemu odstopu reklo, da naj ne hodim. Da naj vztrajam. Da naj se borim. Borim s kom? Vztrajam pri čem? Saj je vendar vse v najlepšem redu. Po letu dni govoranc se je izkazalo, da so vse obtožbe trivialne, da je vse super in da ni nobenega razloga za podporo predlogu generalnega direktorja. Da ne slišimo pritožb, da ne vidimo odhodov, da vsemu prikimavamo in da vse odobravamo.
Nikoli nisem bil pristaš nesprejemanja odgovornosti in izmikanja odločanju. Nikoli nisem bil pristaš tega, da se zadeve zgodijo zaradi pasivnosti večine vpletenih. Nikoli nisem bil pristaš politikantstva, ki namesto dogovarjanja uporablja mešetarjenje in pogojevanje. Sploh v primeru, ko bi morali vsi delati v najboljšem interesu ene in iste pravne osebe.
No, očitno se je včeraj izkazalo, da nimam pojma. In da mi ne preostane drugega, kot da odstopim. Navsezadnje se mi zdi to fer tudi zaradi tega, ker je odstop napovedal tudi predsednik programskega sveta, ki ga izredno spoštujem in cenim. Če gre predsednik, bi po mojem mnenju morali iti tudi njegovi podporniki.
Zato odstopam.
Rešitev
Če se strinjate, da je to stanje nevzdržno, potem kandidirajte. Sistem programskega sveta je dobro postavljen, veliko se da narediti, če imaš vsaj približno vizijo tega, kaj bi rad naredil. Potrebujemo, če že hočete, več Savičev oziroma ljudi, ki so z glavo na mestu.
Trenuten sistem negativne selekcije je obupen, ker pripelje do že prej omenjenih napak v sistemu, ki pa so zelo enostavno rešljive. Naj moj odstop ne izzveni, kot da se ne da in da je vse zaman. Vsaka stvar je za nekaj dobra. Tudi odstop, če ugotoviš, da bi bilo tako bolje. Zate. Zame. Za nas.
A treba se bo angažirati. En človek je enako nič. Več ljudi je enako neskončnost.
Zato delam naprej. Na drug način.
To bo sicer videti kot nož v hrbet (čeprav je že dovolj napadov odkritih nasprotnikov in sovražnikov), ampak v imenu objektivnosti oziroma osebne higiene bi le moral ugotoviti, da varuhinja sploh ni zahtevala odstavitve direktorice. V primeru inkriminiranega in vsekakor zavržnega tedniškega prispevka bi pričakovali odstop urednika/avtorja. Generalni direktor je uredniško napako izkoristil za napad na direktorico Televizije in ji hkrati naprtil odgovornost za napake, za katere je soodgovorna z bivšim generalnim direktorjem, ki pa ga je sedanji postavil za svojega pomočnika. Tako je bil predlog generalnega direktorja zastavljen napačno in na seji Programskega sveta se je oblikovala zgrešena fronta. Prav tako zgrešeni so bili vsi trije odstopi.
Da ne bo dvoma o moji nameril, da bi kogarkoli ščitil, naj jasno zapišem: na TV Slovenija bi morali odstopiti vsi vodilni do ravni odgovornih urednikov (vključno s pomočniki), sposoben generalni direktor (kar Kadunc ni) pa si naj oblikuje svojo ekipo.
Ne vem, kje v mojem tekstu piše, da je varuh zahteval odstop direktorice. Tudi ne vem, zakaj vsi govorite samo o Thompsonu, ko je bilo v obrazložitvi predloga zapisano še marsikaj drugega. In še za konec – sam mislim, da sem odstopil upravičeno. Če začnemo kompromitirat programske standarde, je itak vse brezveze.
Kar se mene tiče, se lahko RTV samoukine…
Pozdravljen
Kot optimist pričakujem več. Daljšo in podrobnejšo rešitev. Od spoštovanega ( vsaj v mojih očeh ) osebka pričakujem, da teličkom, kot sem jaz, pokazeš več kot samo ”pogovarjajmo se” ali ”več nas je bolše in lazje bo”. Problem z propadanjem našega okolja ( naravnega in druzbenega ) se nam odaljuje z exponentno hitrostjo. Mi pa še vedno odkrivamo kolo s predpostavko, da ko bo izumljeno bo pa šlo. WTF. A veš kej bojo ti fantje, ko se bomo mi sele ”prvič” zbrali ?
V bifeju po rekreaciji se pogovarjam o projektu boterstva, o prostem netu, o GSO, o cepivih in podnebnih spremembah. Poizkušam se odstraniti od Trumpov, arbitražnega sporazuma, terana in Gašperja Tiča ampak po več letnem poizkušanju mi zmankuje zagona. Je to podobna situacija kot tvoja? Kaj lahko človek naredi da bi spremenil svet?
Vem da je zgoraj napisana zgodba ena navdna jokica ampak me resnično zanima če obsaja kakšna vizija?
Hvala
Živjo, oprosti, da odgovarjam pozno, malo več časa sem si vzel za premislek, ker zadeva res ni enostavna. Predvsem zato, ker se mi zdi, da se vsi vse preveč zanašamo na nekega odrešenika, namesto da bi se ukvarjali z delitvijo dela in koordinirano akcijo. Recimo programski svet – sam po sebi ni napačen, je pa problem, če v njemu sedijo ljudje, ki niso dorasli funkciji. Kdo jih potrdi? Parlament. Kdo jih imenuje? Kdorkoli. Rešitev torej ni izmikanje odgovornosti, ampak še bolj vztrajno sodelovanje in vključevanje širšega kroga sposobnih ljudi. Hkrati je pomembno, da se o teh zadevah ne pogovarjamo v bifeju po fuzbalu, ampak da domislimo sistemski pristop – odgovoriti si moramo na vprašanje, na katerem mestu se morajo ta mnenja slišati, da bodo štela.
Druga stvar je delitev dela. Ne bomo vsi delali vsega, temveč bi bilo fino, če bi si vsak od nas vzel nekaj časa za vztrajno delovanje na področju, ki mu je blizu. Nobenega smisla nima, da VSI rešujemo socialno politiko, če se nam o tem ne sanja. Hkrati s tem brez potrebe trošimo energijo samo na enem problemu in spet ne delujemo sistemsko. Kar ima za posledico med drugim tudi izgubo zagona in obupavanje. Finta ni v tem, da se v neki točki zaženeš, prekuriš in obupaš. Finta je, da s svojim delom navdušiš druge in hkrati držiš tempo, ki ustreza tebi. Da lahko hkrati delaš več stvari in da nimaš občutka, da moraš vse žrtvovati zato, da se kaj premakne.
Upam, da sem ti odgovoril.
Podpiram vašo odločitev.
A ker grem lih mimo:
Ta je že urejen. Kaj bodo predvajali, je v domeni zgolj novinarjev/urednikov:
http://easycaptures.com/fs/uploaded/1095/3055243748.jpg
Nope. Svetujem v branje – http://bettermedia.eu/case-files/slovenske-medijske-butale-oziroma-primer-rtv/
Sem prebral.
“Nismo mi za to odgovorni”.
No hvala, so inštance potrdile kar sem napisal.