Pixies so na mojem seznamu koncertov vsaj od prvega ogleda filma Fight Club, kjer se njihov  Where is my mind perfektno zlije z zadnjo sceno eksplodirajočega mesta. Sicer so Ljubljano v vsej zgodovini obiskali dvakrat, nazadnje pred več kot desetimi leti, a sem jih tokrat videl prvič, v kombinaciji s predskupino Koala Voice.

Nad Koala Voice sem bil navdušen. Energija, zabavni komadi in odličen nastop sta potrdila dejstvo, da gre za enega najboljših bandov slovenske indie scene, ki veliko obeta in hkrati ne počiva na lovorikah. Glede na prva dva singla iz nove plošče Wolkenfabrik si lahko spet obetamo zabaven in energičen album.

Pixies so na oder uleteli točno, nato pa cel koncert odigrali tako, kot da se jim nekam mudi. Med komadi skorajda niso komunicirali z občinstom, tempo je bil tako hiter, da je bobnar pri določenih prehodih bobnal kar brez prestanka.

Podoben občutek sem imel tudi pred leti, ko so na odru Šiške nastopali Bambi Molesters – predskupina je bila veliko boljša od zvezd večera. Ko so na koncu Pixies zmasakrirali še svojo himno Where is my mind, sem bil kar malo razočaran.

Ne rečem, da koncert ni bil čisto brez svetlih trenutkov. Pri enemu od uvodnih komadov, Caribou, se mi je zdelo, da bo vse v redu. Tudi Debaser je bil čisto v redu. Pa Havalina. A vseeno je to le manjši del koncerta, ki je povečini minil v znamenju prehitrega igranja in zlorabljanja mikrofona ter naših bobničev.

Če ne bi bilo Koala Voice in če ne bi bil koncert v Ljubljani, bi bilo tole koncertno razočaranje leta. Tako je pa tole samo en neposrečen večer.