Pred dnevom D je bil Dunkirk. Bitka iste velike začetnice, a popolnoma nasprotnega predznaka. Zaradi strateških in taktičnih napak v bitkah proti vojski nacistom so se bili zavezniki prisiljeni umakniti iz Francije in prečkati Kanal nazaj v Veliko Britanijo.
A se je tudi umik izkazal za zelo problematičnega, saj zavezniki niso hoteli žrtvovati letal in plovil, potrebnih za evakuacijo skoraj pol milijona zavezniških vojakov. Potrebovali so moč za obrambo kraljevine.
Beguncem tako ni preostalo drugega, kot da stojijo na plaži in čakajo na evakuacijo. Oziroma smrt. Nad njimi brnijo nacistična letala, za njimi z vsako uro bliže prodirata nacistična pehota in artilerija. Brez kritja in brez energije vojaki upajo na čudež ali smrt.
Nolanov Dunkirk je podoben Malickovi Tanki rdeči črti. Prikaz nesmiselnosti vojne in usodnosti položaja, pobraten z osebnimi zgodbami likov, o katerih izvemo ravno toliko, da nas skrbi za njih. Da z njimi čakamo na plimo in zavezniška plovila, ki jih bodo ponesla v odrešitev.
Počasna kamera, prikazovanje položaja v zraku nad Kanalom, v vodi pod njim in na obeh straneh te vodne gmote samo še dodajo k občutku klavstrofobije in obupa.
Tanka rdeča črta imata poleg podobnega tona tudi podoben zvok. Dialogov je malo, Hans Zimmerjeva podlaga pa počasi udarja ob ušesa v ritmu valov Atlanskega ocena. Glavni liki zgodbe v obeh primerih niso heroji iz Reševanja vojaka Ryana, temveč sleherniki, ki bi radi samo preživeli. Prizori iz zraka, morja in kopnega so skoraj dokumentarni – poškodovana tehnična oprema,
Nolan v filmu aktivira del svoje klasične igralske zasedbe (Cillian Murphy in Tom Hardy – ki ima cel film zakrit obraz z dihalno masko pilota in manj kot deset vrstic dialoga) ter jim doda cel kup igralske zasedbe, ki odlično opravi svoje delo.
Nobenega poziranja, nobenih razvlečenih kadrov nesmiselnega razvijanja likov – zgodba teče in vsak odlično opravi svoje delo, do Hardyjevega zaključnega kadra, ki spominja na Inception. Gledalec se sam odloči, kaj se je pravzaprav zgodilo.
Napak je v filmu relativno malo. Mogoče mu bo kdo zameril že prej omenjeno počasnost in neakcijskost – čeprav je film napet in gledalca prikuje na sedež, ne pričakujte enakega ritma kot so ga izbrali za napovednike. Vseeno gre za napeto pripoved, ki ne dramatizira brez potrebe. Ali kot je rekla gledalka v vrsti pred nama: “Ugh, kako nerealno je vse skupaj!”