Pri dobrih starih blagovnih znamkah je vedno problem, ko skušajo po več desetletjih narediti nov produkt in ga plasirati na tržišče pod vplivom starih lovorik. Kultnost izdelka se z leti samo še povečuje in ne glede na to, kakšna bo kvaliteta “novega izdelka”, vedno bo tukaj določena stopnja razočaranja.

Blade Runner 2049 je tako razočaranje.

Ne razumite me narobe, Blade Runner 2049 je cinematična ekstaza. Zaradi mene bi bil to lahko tudi nemi film, vizualije in zvočna podlaga delujeta tudi brez dialogov Ryana Goslinga, Harrisona Forda, Robin Wright in ostalih igralec. Tri ure filma bi mirno lahko preživel brez kakršnekoli zgodbe in konteksta, samo z opazovanjem posnetkov Denis Villeneuva in glasbene podlage izpod prstov Hansa Zimmerja.

Težava je namreč v res osnovni zgodbi, ki niti ne skuša biti aktualna, temveč se zanaša na preverjene vzorce družine, izgubljenega sina in odkrivanja umazane zgodovine. Nič pretresljivega, nič novega.

Še kritika kapitalizma in svarilo pred robotsko prihodnostjo kar nekako izzveni v prazno in človek se na koncu počuti kot po obroku kokic – fino, dokler je trajalo, ampak sedaj gremo nekam na pravo večerjo.

Za razliko od prvenca, ki je temeljil na knjižni predlogi (kar se skoraj vedno izkaže za boljšo varianto, saj je scenarij in zaplet bolj premišljen) je novi Blade Runner 2049 napisan na novo, iz izvorne zgodbe pa so prevzeti samo nekateri liki.

Iz tega izhaja določena plehkost, nepremičnost in manjše razočaranje nad končnim preobratom, ki se zdi prisiljen in nepotreben. Še huje! Napovednik za film grozi z akcijsko komedijo, medtem ko je glavnina filma počasna in tektonska.

Kar film zgreši z vsebino (sploh v primerjavi z aktualnimi filmi podobnega žanra – Prihod, Ex Machina…) več kot nadomesti z vizualno in glasbeno podlago. Barve, hitrosti posnetkov, tempo celotnega dogajanja je več kot unikaten in perfekten. Kot že rečeno – če bi bil film sestavljen samo iz posnetkov in glasbene podlage in bi umanjkali vsi “živi” igralci v njem, bi bila zadeva še vebno odlična paša za oči in ušesa.

Zimmerjev soundtrack bobni in utripa, podoben vtis sem dobil pri podlagi za film Dunkirk – toni so težki, melodije presekane z efekti, vse skupaj je na prvi posluh kar malo moteče. A se človek navadi, prepozna vzorce in uživa v ambientu.

Gre torej za ekstatično razočaranje. Največja ironija celotnega eksperimenta je v tem, da bi film mogoče zažgal še bolje, če bi ga naslovili drugače. Tako občestvo ne bi imelo referenčne točke, hkrati bi plehka vsebina manj motila. Tako pa… še dobro, da je samo vsebina problem!