Wolfenstein 2: New Colossus

10.11.2017GamesRecenzije

Streljačine kot eden od tradicionalnih žanrov računalniških iger vedno bolj spreminjajo vsebinsko smer. Reboot franšize Wolfenstein je eden od prvovrstnih predstavnikov tega obrata.

Kapetan William J. Blazkowicz je spet na lovu za nacisti. Po tem, ko je ubil robotskega Deathsheda v prvem delu in se prvič srečal z zloglasno Frau Engel v prequelu Old Blood, je tukaj prvo pravo nadaljevanje, v katerem mora uničiti vesoljsko nazi bazo na Veneri. OK, pustimo sedaj podrobnosti o smiselnosti take baze in se raje osredotočimo na njeno uničenje.

Blazkowicz se tokrat preseli v ZDA, dogajanje pa se odvija v alternativnem vesolju, ki je zelo podobno tistemu iz knjige The man in the high castle, kjer si ZDA razdelijo različni narodi osi zla. Tako naš junak stopi v stik z odporniškim gibanjem in skupaj začnejo načrtovati napade na robonazije, ki harajo po Ameriki.

Lokacij je tokrat veliko več kot v prvem delu, hkrati so veliko bolj zanimive. Akcijo prekinjajo smiselne filmske sekvence, pri igranju na najlažji stopnji pa boste zares dobili občutek neustavljivega ubijalskega stroja, ki gazi skozi trume nacistov in jih pošilja v nepovrat. Tako se z glavnim junakom potepate po lokacijah znotraj ZDA, obiščete vesolje in vse skupaj kronate z… no, nekaj presenečenj naj ostane tudi vam.

Že prej omenjene vmesne sekvence dodatno poudarijo skorajda blockbustersko izkušnjo, polno emocionalnih obratov in neverjetnih preskokov, humor pa vse skupaj zavija v lep ovojni papir.

Tistih šest ur preigravanja na najlažji stopnji tako mine zelo hitro, možnosti za ponoven obisk pa je kar nekaj – od različnih odločitev do dodatnih epizod, ki se odklepajo po zaključku glavnega teka.

A kot že rečeno – najmočnejši del celotne izkušnje je ravno zgodba in prepletanje zgodovinskih osebnosti ter fiktivnih likov ter namigovanja na probleme sedanjega časa, vključno z neonacisti, Trumpom in ostalimi boleznimi.

Kot že rečeno, Wolfenstein 2 po eni strani prinaša dobro staro streljačino, ki se na tem področju ne gre prevelike inovativnosti tipa Bulletstorm oziroma do določene mere tudi zadnji Call of Duty, temveč ponudi hitro in enostavno akcijo. A po drugi strani vanjo vplete dovolj komičnih elementov in pripovedništva, da vse skupaj izpade kot zelo zabaven produkt igračarske industrije.