Nateg je bil skoraj popoln. Miha Artnak je na Facebooku objavil link do lažnega spletnega mesta, ki je izgledalo kot spletišče uglednega britanskega medija The Guardian.

Povezavo so z vzkliki navdušenja delili posamezniki in organizacije, zadeva je vzbudila dovolj pozornosti, da so o tem poročali tudi etablirani mediji. Ko je zadeva enkrat prišla tako daleč, da je o tem poročal Svet na Kanalu A in Slovenske novice in ji s tem dala dodatno veljavo, je bila potegavščina popolna.

Nihče ne zna več brati

A pozoren bralec članka je hitro opazil, da je problematičnih več stvari. Najbolj očitna je “zatipkan” URL naslov in dejstvo, da članka na Guardianovem spletišču ni mogoče najti z iskalnikom. Če na lažnem linku kliknemo logotip, nas povezava preusmeri na pravo Guardianovo spletno mesto, tam pa seveda o članku ni ne duha ne sluha.

Drugi alarm se skriva v drugem odstavku. Povezava ZN media, ki naj bi vodilo do uradne potrditve novice, nas pelje na Facebook omrežje, kjer si lahko ogledamo zmontiran video brez glasovnih izjav vpletenih oseb. Poleg tega je ZN media Facebook stran umetniškega biroja iz Švice, dodatna preverjanja pa ne najdejo nikakršne povezave s Kitajsko.

Alarmov je več kot dovolj, a ker se je po drugi strani novica hitro širila po družabnem omrežju (delili so jo tako tisti, ki so vedeli, da gre za potegavščino kot tudi tisti, ki so mislili, da je vse res – priznam, tudi sam najprej nasedel) ter hkrati dobila poobjavo v “resnih” medijih, je postala “resnična”.

Nihče se ne zna več opravičiti

Ko se je naslednji dan izkazalo, da gre za potegavščino, da je vse skupaj del projekta ekipe ZEK Crew in da Artnak ni novi multimiljarder, so se mediji začeli opravičevati, da so zavedli svoje uporabnike.

Svet na Kanalu A se je opravičil tako, da je objavil prispevek, kjer se je za svojo napako opravičil samo v besedilu uvoda na spletnem mestu.

“Pokazali smo zgodbo o Slovencu, o katerem so pisali tudi očitno na lažni spletni strani sicer uglednega britanskega časnika The Guardian, Slovencu, ki je naredil sliko iz golobjih iztrebkov in zanjo dobil milijonsko plačilo. No, zgodbo si je Miha Artnak izmislil. In se vrhunsko pripravil na prodajo le-te. Zato, ker smo nasedli, se vam opravičujemo.”

Slovenske novice so za nasedlost obtožile kar Artnaka. Z naslovom “Umetnik lagal o sliki za milijon” so pojasnili, da so zadevo preverili pri Artnaku, da jim je ta potrdil, da je zadeva resnična in za Slovenske novice je bila s tem zgodba zaključena. Če se ti lažnivec zlaže in ti potem reče, da se ni zlagal, je za Slovenske novice to dovolj.

Mediji se ne zavedajo svoje vloge

Artnak, ki je za SiOL pojasnil, da gre za projekt opozarjanja na manko kritične presoje pri konzumaciji množičnih medijev in da projekt s tem še ni zaključen, je tako še enkrat osvetlil problematično temo medijskega nezavedanja lastne vloge.

Tako kot smrt ljubljanskega taksista oziroma vdiranje v spletno mesto državnega zbora je tudi Artnak izpostavil problem družabnega spleta, kjer smo ujeti v svoje filtrirne mehurčke in nekritično povzemamo in delimo vsebine, ki se jim uspe prebiti v našo bližino.

Tudi mediji, javni psi čuvaji, agenda setterji in ljudje v službi resnice, se vedno večkrat izkažejo kot navadne papige, ki so povrhu vsega še vedno tako prepričane v svoj prav, da tudi takrat, ko jih dobimo na laži, razloge za to zvalijo na druge, čeprav za to ni nobenega razloga.

Kar je najslabše – pri tem početju se ne razlikujejo. Šablona je ista, ne glede na to, ali beremo Nova24TV, Slovenske novice ali gledamo Svet na Kanalu A. Užaljenost, nobene samorefleksije, nobenega občutka za odgovornost. Da se ti uspe opravičiti s kazanjem prsta na druge, je posebne vrste umetnost.

Kaj to pomeni zate?

Vse to so signali, ki bi jih moral kot medijski potrošnik prepoznati in se po njih ravnati. Da mediji ne opravljajo svojih nalog in za lastne napake krivijo druge, je nesprejemljivo. Da gre pri tem za profesionalno napako v procesu pridobivanja in preverjanja informacij, je zaskrbljujoče. Da s svojimi neopravičili v javnost pošiljajo signal, da se ne bodo spremenili in da niso odgovorni, je šokantno.

To je katastrofa predvsem zato, ker nas kot medijske potrošnike sili v radikalno spremembo obnašanja v sociopolitičnemu prostoru. Ne samo, da so določene medijske hiše odkrito propagandistične, temveč je sedaj treba paziti tudi na medijske hiše, ki zaradi lastne nesposobnosti ne znajo ali pa ne zmorejo opravljati svojega dela, zato pa krivijo druge.

Zadeva je sicer smešna, dokler gre za očitne natege s sliko ptičjega dreka. A ko isti scenarij preslikamo v polje politike, gospodarstva, vprašanja manjšin in drugih občutljivih skupin naše družbe, je zadeva hitro lahko zelo resna.