Medijska pismenost: Slepci in slon

07.03.2018Javno

Medijska pismenost postaja ena od mojih priljubljenih tem. Ne samo zato, ker se mi zdi ena od pomembnejših veščin modernega državljana v demokraciji, temveč tudi zato, ker se v zadnjem času zanjo zanima vedno večje število ljudi, kar potem za sabo potegne pestre debate in različne projekte na tem področju. A pri tem trčimo na probleme pri osnovah področja. Pri definiciji problema, zaradi odsotnosti katere sami sebi delamo škodo.

V zadnjih nekaj letih se pojem medijske pismenosti uporablja za opisovanje različnih veščin, ki s samo medijsko pismenostjo nimajo veliko skupnega. Velikokrat se medijsko pismenost zamenjuje za digitalno pismenost oziroma za bralno pismenost, kar ima za posledico razvijanje izobraževalnih programov v napačno smer.

Še posebej v zadnjih letih opažamo pritiske na šolski sistem, ki naj bi učenke in učence pod nazivom medijske pismenosti poučeval računalniškega programiranja, razumevanje računalniških sistemov in razvoja mobilnih aplikacij. Čeprav se strinjamo, da so ta znanja v današnjem času potrebna in grejo v koraku z razvojem, jih je nevarno enačiti z medijsko pismenostjo, saj s tem terminom nimajo nikakršne povezave.

Tudi trenutno medijsko zanimive “lažne novice” so eden od razlogov, da se vedno več organizacij odloča za razvijanje programov na tem področju, a pri tem delajo ključno napako – zaznavanje lažnih novic napačno razumejo kot veščino, podobno vožnji s kolesom, kjer obstajajo osnovna pravila, ki veljajo za vse primere.

Namen medijske pismenosti namreč ni otrokom razložiti spletne storitve oziroma aplikacije, namen medijske pismenosti ni dvigovanje bralne kulture oziroma razvijanje sposobnosti pisanja. Namen medijske pismenosti ni izključno prepoznavanje lažnih novic oziroma izključno učenje postopkov prepoznavanja propagade v množičnih medijih.

Medijsko pismeni posamezniki morajo imeti znanje o množičnih medijih in njihovi naravi, hkrati pa morajo biti sposobni uporabiti to znanje, ko dostopajo, analizirajo in vrednotijo različne vrste medijskih sporočil. Pri tem lahko opredelimo tri spretnosti (Moeller et al., 2011):

  • Evaluacija in razumevanje medijev in informacij
  • Razumevanje komunikacije z in preko medijev
  • Razumevanje medijev in načina njihovega delovanja

Programe medijske pismenosti je torej potrebno razumeti kot sposobnost državljana, ki mu množični mediji predstavljajo četrto vejo oblasti, s katero si pomaga pri sprejemanju družbeno-relevantnih odločitev. Vse ostalo so floskule.

To področje ima na drugi strani večje število izzivov, ki mu preprečujejo, da bi se razvil v redne vsebine šolskih programskih vsebin. Najprej je tukaj pomanjkanje politične volje, saj levi in desni politični voditelji v medijih vidijo predvsem podaljšano roko oblasti in ne razumejo

Prvi izziv je financiranje programov. Zasebnega kapitala na tem področju v Sloveniji ni, problem evropskega financiranja je v časovni omejenosti programske izvedbe, ki preprečuje poglobljeno analizo, medijska pismenost v javnosti še ni dovolj prepoznavna, da bi lahko programi živeli od podpore udeležencev.

Drugi izziv je neobstoječa literatura iz tega področja. Zaradi hitro spreminjajočega se področja in problemov s financiranjem je problem literatura. Ta problem deloma rešujemo s produciranjem manjših brošur za posamezne tečaje, upamo pa, da nam jih bo uspelo enkrat povezati v bolj celostno literaturo.

Tretji izziv je interdisciplinarnost. Kot že rečeno, smo na Gimnaziji Vič v Ljubljani naleteli na izredno pozitivno sinergijo med vsemi vpletenimi, ki je imela za rezultat kvalitetno izvedbo programa. Usklajevanje ur sociologije in informatike je prineslo dodatno razgibanost programa, možnost različnih pogledov na tematiko in še boljšo integracijo učenk in učencev. Zavedamo se, da je tak tip interdisciplinarnosti v nekaterih izobraževalnih ustanovah težko doseči, saj zahteva izredno veliko koordinacije med učitelji in učenci.

Četrti izziv je kontinuirano izvajanje. Za kar najboljši učinek pri učenkah in učencih bi bilo potrebno vsebine medijske pismenosti navezati na več letnikov izobraževanja ter tako doseči tudi boljšo razdelavo posameznih področij. Trenutno je zaradi omejenih kapacitet izvajalca nerealno pričakovati trajnostni učinek. Poleg tega bi za koordinirano izvajanje na večih mestih hkrati potrebovali boljši sistem voditeljev programa in koordinacije med različnimi šolami.

Z vedno hitrejšim in nemoderiranim medijskim komuniciranjem prek svetovnega spleta in družabnih omrežij se potrebe po medijski pismenosti kot državljanski veščini večajo. Hkrati se na tem področju kažejo pomanjkljivosti glede osnovne definicije koncepta, težave financiranja praktičnega izvajanja in povezovanja različnih strok. Dela je več kot dovolj, razlogov zanj pa tudi.