Dva filma, dva pogleda, ista tema. V Kinodvoru je bil najprej na ogled film Demokracija, ki spremlja pot evropskega poslanca Zelenih, Jana Phillipa Albrechta, ki se s svojimi podporniki bori za sprejetje evropske zakonodaje, s katero skuša zavarovati zasebnost na spletu. Film je optimističen, konča se z moralno zmago glavnega lika, konča pa se malce prehitro.
Včeraj so na vrsto prišli še Čistilci, ki se ukvarjajo s podobno temo, a z drugega konca. Spremljajo namreč delo cenzorjev družabnega spleta, ki na Filipinih opravljajo umazano delo pregledovanja posnetkov in slik na družabnem spletu in odstranjevanja problematičnih materialov, ki jih tja nalagajo uporabniki.
Težava pri zaobjemanju tako široke problematike, kot je družbeni vpliv spletnih vsebin in prepletanje spletnega prostora v druge sfere našega družbenega prostora, je zagotovo kontekst in pozicija pogleda. Na stvar lahko gledamo kot vprašanje nove ekonomije in vmeščanja novih poslovnih praks v okvire regulacije gospodarstva.
Lahko na stvar gledamo kot na sociološki problem, ki ojačuje probleme integracije v politično-družbeni sistem in se naslanja predvsem na sekundarno socializacijo in izobraževalni sistem. In končno – na temo gledamo lahko kot na politični problem, ki za večino politikov zaenkrat predstavlja še nerešljiv problem. O tem več v nadaljevanju.
Vprašanje svobode
Debata okrog (samo)regulacije ni nova. Navsezadnje bi lahko v vsakem zgodovinskem obdobju našli pobude industrije, da bi samoregulativno rešila probleme, ki sicer izhajajo iz obnašanja specifičnih akterjev, a imajo vpliv onkraj meja industrije, v kateri nastajajo. Nedvomno je splet področje, ki na eni strani vključuje več različnih akterjev, hkrati pa so sogovorniki v debati izrazito neizenačeni.
Politika namreč še vedno v večini primerov ne razume, da je debata o spletu nujna, da informacijska doba ne more obstaja brez jasno razdelanih parametrov tega digitalnega okolja in da se stanje na tem področju samo poslabšuje. A ravno ta konstantna sprememba okolja, kjer splet za nekoga pomeni nekaj čisto drugega kot za nekoga drugega navidez preprečuje, da bi se sogovorniki resno pogovorili o tem fenomenu.
Najbolj tukaj moti prav libertarni koncept svobode, ki konstatira, da se moja svoboda konča s svobodo drugega, kar nadalje preprečuje, da bi se družba odločila o skupnem prostoru, kjer veljajo pravila družbe in kjer so določena vedenja in prakse pač nesprejemljive. Ta totalitarna relativizacija in preskakovanje postaj, kjer se odgovor na vprašanje omejevanja določenih praks skoraj vedno glasi: “Eh, če bomo s tem začeli, kdo bo potem preprečil, da ne bi prepovedali še nekaj drugega?” in ki kaže na popolnoma odsotnost kakršnegakoli razumevanja družbene dinamike in povezovalne vloge države, ki mora zagotoviti varen prostor za VSE svoje državljane.
Industrija gradi svojo države
Na drugi strani se spletna industrija zaveda, da je zaenkrat še v vodilni prednosti na lastnem terenu. Globalna podjetja, ki vedno bolj obvladujejo digitalni prostor ravno zaradi prej omenjenih tepcev, ki največjo grožnjo vidijo v neobstoječi državni regulaciji, ne pa v še kako obstoječi regulaciji zasebnikov, ki si na spletu ustvarjajo vrtičke, večje od prenekatere nacionalne države na tem svetu, se namreč ne ustavljajo, temveč rušijo vse pred seboj.
Dodatno jim delo olajšujejo stari politiki (dejansko je tukaj v igri biološka starost!), ki splet razumejo kot neko romantično predstavo devetdesetih let prejšnjega stoletja, kjer je večina spletnih akterjev prihajala iz akademskih vod, podjetniške pobude so bile več ali manj samo omejeni eksperimenti v praksi, medtem ko so osiveli člani akademije razpravljali o tem, koliko baudov je dovolj za normalno prebiranje BBS seznamov.
To se vidi tudi danes, ko poslušate razprave starejših občanov interneta, ki še vedno ne morejo doumneti, da nismo več v Kansasu, da to ni več svet akademskih mrež in univerz, ki so po spletu izmenjujejo sezname izposojenih knjig, temveč se je splet razrastel, radikaliziral, demokratiziral in predvsem – razcepil na več posameznih kosov, ki so med seboj ločeni z večmetrskimi jarki. S krokodili.
Manjka glasov
Tako na eni strani lahko v razpravah poslušamo nebuloze o strašni cenzuri spleta in problemu državne intervencije, na drugi strani na taistih okroglih mizah slišimo razkrivanje razrastle spletne industrije, ki kolaborira z represivnimi režimi, pomaga pri utišanju disidentov in pomaga voditi čisto prave vojne – seveda takrat, ko to ustreza zasebnim ekonomskim interesom.
Da politiki tega ne razumejo, je delno povezano s t.i. coolness faktorjem, ki ga trenutno spletna podjetja še vedno izžarevajo. Facebook, Google, Apple, Amazon so zaenkrat še vedno dojeti kot napredni in mladi, politiki pa še vedno mislijo, da bo vsak javno izražen pomislek v smer razprave o regulacijskem okviru in zamejitvam nekaterih res problematičnih praks avtomatično rezultiral v izgubi volilnih glasov.
K temu pripomoremo tudi deležniki javnosti, ki se v nekaterih primerih ne oglašajo, v drugih se oglašajo z že prej omenjenimi nebulozami oziroma v tretjih, ko se sicer oglašajo s pametnimi argumenti, a jih odločevalci nočejo slišati. Ker je internet pač cool.
