Informacijska tehnologija: Večkratna izguba nedolžnosti

24.03.2018Javno

Razkritja Cambridge Analytica in povezave s širšo sliko še vedno prihajajo na dan, čeprav je od prvega nastopa žvižgača minilo že več dni. Čeprav je celotna afera stara več kot leto dni, je bilo očitno pričanje Christopher Wylie tista kaplja čez rob. Kar se je na začetku izkazalo kot relativno benigen primer igranja boga s podatki brez vedenja uporabnikov, v zadnjih vzpostavljenih povezavah dobiva širši politično-družbeni pomen.

A kot vedno se tudi pri tej debati pojavlja več načinov razmišljanja in več pogledov, ki se med seboj obstruirajo, končnega uporabnika pa puščajo z občutkom krivde in nemoči. To je normalno, saj različni sektorji branijo svojo domeno in skušajo odgovornost za nastalo stanje prevaliti na nekoga drugega. Vsak bi rad posrkbel, da bi se moral s tem ukvarjati nekdo drug in da bi se v njegovem sektorju posel odvijal kot ponavadi.

Redefinicija normalnosti

Po vsakem incidentu obstaja obdobje, ko se normalnost skuša redefinirati in prilagoditi na novo stanje. Čeprav lahko tudi pri Cambridge Analytica škandalu rečemo, da smo vse to že vedeli in da to ni nič novega, bi se morali vsi skupaj jasno zavedati, da je to nova stopnja dokaza propadle morale med razvijalci in ustvarjalci informacijske tehnologije in storitev in da to nikakor ni business as usual.

Šokira že izvor problema – en človek, ki sedi za računalnikom, lahko vpliva na petdeset milijonov ljudi. En. Človek. Četudi upoštevamo, da je ta človek zaposlen v podjetju in ima nad sabo vsaj še enega nadrejena, ki mu naroča delo, se na koncu vse skupaj zreducira na dve roki, ki s tipkanjem spreminjata svet. To je samo nastavek, k njemu se bomo še vrnili.

Seveda on ni edini krivec. Drugi krivec je spodbujanje in potrjevanje razvijalske kulture, ki ji vsi ostali priznavamo status malega božanstva, ki sama soustvarja občutek nepogrešljivosti in hkratne nezamenljivosti in ki s svojo (občasno nehoteno) aroganco sporoča svetu, da “oni vedo, kaj delajo”. Kultura je vzrok. En človek, ki sedi za računalnikom, je posledica. In obratno. Človek se pusti od kulturnega okvira vplivati s tako silo, da pozabi lastno vlogo v celotni zadevi. Drevo se skrije v gozd.

Tretji krivec je politika. Ki vedno bolj igra na vlogo populizma in si zaradi različnih razlogov ne upa odpreti javne razprave o vlogi in nalogi informacijske tehnologije. Posredi je t.i. coolness factor, nezmožnost razmišljanja o novih paradigmah, lobiranje in politično izsiljevanje. Nadalje je zaradi tega problematična regulacija tega področja, ki zahteva mlade ume, sveže ideje in predvsem – jasno opredelitev varovancev.

Četrti krivec so volilci. Ki od politikov ne zahtevajo jasne pozicije, izraženega stališča in jasnega ukrepanja. Ki še vedno verjamejo v tehnodeterministično religijo, v obljubo reševanja družbenih težav s programiranjem in algoritmi in ki se ne zavedajo, da pripisovanje družbene vloge zasebnim gospodarskim pobudam ni zdravo.

Peti krivec so potrošniki. Ki verjamejo v prodajni nagovor in se ne zavedajo, da je politično-ekonomski konglomerat informacijske tehnologije in produktor ter storitev tega sektorja že zdavnej presegla izključno tržno logiko. Da bi morali Facebook (Google, Apple, Amazon…) zaradi njihove sfere vpliva primarno obravnavati kot politične akterje in se nanje temu primerno tudi odzivati.

Iskanje srebrne krogle

Po začetnem razburjenju se vedno znova zapletemo v isto zanko – začnemo namreč iskati srebrno kroglo, s katero bomo v eni potezi pokončali volkodlaka. Najprej dolgo časa verjamemo v skesane obraze direktorjev, ki v medijih objokujejo nastalo težavo, prevzemajo odgovornost, obljubljajo povečanje sredstev in delajo vse, da bi se ga občinstvo usmililo in pustilo pri miru. Največkrat to deluje, ker smo ljudje v svojem bistvu socialna bitja, mahnjena na sočutje. Dumb fucks. 

Ko to ne deluje, pridejo na plano radikalno nasprotne ideje. Politiki v želji po projeciranju moči posežejo po cenzurnih ukrepih, izkoristijo javno ogorčenje za predlaganje radikalnih regulatornih okvirov, v katerih se vedno znajdejo čisto partikularni interesi posameznih strani. Tako katastrofo interestov ene strani druga stran izkorišča za promocijo lastnih interesov, ki na novo odpirajo stare rane.

Hkrati je iskanje srebrne krogle problematično zaradi opravičevanja neaktivnosti. Ker se vsi trudimo iskati tistega enega akterja, ki bo z eno potezo rešil vse, vseprevečkrat pozabljamo na lastno vlogo, ki sicer ne bo do konca rešila vsega, bo pa premaknila voz v pravo smer.

Etika informacijske tehnologije

Eno najbolj problematičnih in javnosti najbolj nepoznanih področij je zagotovo kultura znotraj podjetij informacijske družbe – torej prostoru, znotraj katerega nastajajo rešitve informacijske družbe, kjer sedijo programerji in kjer se vse skušaj začne.

Proponiranje neoliberalne dogme, ignoriranje širšega družbenega konteksta informacijskih tehnologij, občutek nadvlade – vse to so problemi, ki so bili že večkrat izpostavljeni v javnosti. A hkrati se ob aferah tipa Cambridge Analytica vse premalo sprašujemo o tem fenomenu, o neznanju ljudi, ki vedo vse, o etiki znotraj krogov razvijalcev informacijske tehnologije. Kodeksov etičnega programiranja je več, a ker gre v večini primerov za samoregulatorni model, ki se lepo sliši, nihče pa ga resno ne uporablja in nihče se nanj ne spomni, ko gre nekaj narobe.

Sploh v primeru javnih nastopov Marka Yuckerberga po katastrofah takega tipa, ki sedaj sledijo že ustaljenemu ritmu neopravičevanja in predstavljajo rutino, podobno tisti po množičnih pobojih v ameriških srednjih šolah – thoughts and prayers, now let’s move on.

Družbeni problem je treba reševati družbeno

Tako kot je utopično pričakovati, da bo samoregulacija informacijskega sektorja poskrbela za spremembo kulture, tako je utopično pričakovati, da bodo politiki oziroma regulatorji od zunaj poskrbeli za trajni red in mir. Za začetek bo spet koristila definicija osnovnih pojmov.

Težava Facebooka je namreč v tem, da se prepleta z našim družbenim IN zasebnim življenjem. Nosimo ga v posteljo, na stranišče, prek njega vzdržujemo stike z nam dragimi posamezniki. Facebook zelo dobro igra na strune potrjevanja lastne identitete, doziranje dopamina in zapiranja posameznika v njemu ljubi filter bubble. Hkrati je to največje oglaševalsko omrežje, orodje za upravljanje s spletno identiteto, v določenih državah pa že zamenjuje celotni svetovni splet.

Zato je razmišljanje o reševanju problema Facebook s preprostim #deletefacebook milo rečeno utopično, če ne celo nevarno. Vsi namreč nimajo tega privilegija, kar pomeni, da bo problem Facebooka ostajal, hkrati pa se ne bo reševal – ker tega od njega ne bo nihče eksplicitno zahteval.

Zuckerberga je treba prijeti in držati za besedo. Če se na sestankih z delničarji in letnimi predstavitvami novosti hvali s skrbjo za uporabnike, potem je treba to jasno in glasno zahtevati kot skupina. Če napoveduje še boljše povezovanje uporabnikov, potem je treba zahtevati varovanje zasebnosti in podatkov, ki jih uporabniki puščajo na tem omrežju.

Kultura in politika

V Sloveniji je trenutno volilno leto. Idealna priložnost, da mediji upravičijo svoj status četrte veje oblasti in da kandidate povprašajo o stališčih glede konkretnih problemov informacijske družbe. V 21. stoletju se mi zdi nesprejemljivo, da se po eni strani hvalimo z napredkom, po drugi strani pa kot da sfera odločevalcev ne zanima in o njej nimajo mnenja.

Potrebno se je začeti javno pogovarjati o etiki v informacijski sferi. Tudi v Sloveniji obstajajo podjetja, ki z našimi podatki delajo kot svinja z mehom, pa to nikogar ne moti. Obstajajo agencije, ki izrabo podatkov utemeljujejo s privolitvijo posameznika, čeprav ni jasno, ali se uporabnik strinja zato, ker je res razumel ali je mogoče strinjanje posledica napačnega pogleda na stvar. Hkrati so vodje razvijalskih podjetij v določenih primerih izredno nezrele osebe, ki potrebujejo podporo in zunanji pritisk.

Nujno je potrebno implementirati medijsko pismenost v izobraževalni proces in dati poseben poudarek podatkovni ekonomiji. Uporabnike je potrebno izobraziti in jim plastično pojasniti, kaj se dogaja in kako lahko vplivajo na dogajanje.

Prekiniti je treba z vero v tehnodeterminizem. Prihajajo vedno bolj totalitaristične tehnologije, zamaskirane v napredek, ki ne upoštevajo človeškega faktorja, nimajo pravih regulacijskih vzvodov in temeljijo na slepemu zaupanju v svetleče naprave, ki delujejo kot mamilo.

Če se ti zdi, da je vse na tebi, dragi bralec, potem se motiš. Vsak od nas se mora samo vprašati, kaj lahko znotraj svojih kapacitet naredi za boljši jutri in potem to dejansko tudi naredi. Več nas bo, prej bomo na cilju.