Razumevanje informacijske družbe postaja razumevanje sveta okrog nas. Z vedno večjim številom artefaktov, procesov in razmerij moči, ki temeljijo na digitalnih tehnologijah, se problemi specifičnega področja ekonomskih inovacij selijo na družbeno raven, ki zadeva vse nas. O tem se moramo pogovarjati.

Za začetek je potrebno razrešiti vprašanje definicij informacijske družbe. Konsenz na nivoju pojmov, s katerimi operiramo, bo namreč šele pokazal pot razvoja. Pri tem lahko na informacijsko družbo gledamo kot tehnološki, znanstveni oziroma vplivnostni konstrukt.

Tehnologija, znanje ali moč?

Informacijsko družbo lahko razumemo kot tehnološki konstrukt. S tem razumevanjem bomo pritrdili predvsem ameriški digitalni industriji, ki zagovarja tehnodeterministični pristop do reševanja družbenih problemov. Češ – več tehnologije, boljše bo za vse. Pri tem se ne ozira na vprašanja družbenih procesov, problema “pristranske tehnologije” in dejstva, da je tehnologija sama po sebi vedno del družbe. Sama po sebi nima funkcije oziroma ne obstaja.

Drugi način razumevanja je skozi vzpostavljanja novih odnosov, ki temeljijo na znanju – družba znanja. Izobrazba in usmerjeno izobraževanje, povezovanje akademije in industrije je osnova za tak način razumevanja, kjer se kot glavni izziv ponuja zagotavljanja delovne sile za poganjanje novih delovnih procesov. Tehnologija je tukaj potisnjena v drugi plan, pomembni so izvajalci.

Končno lahko informacijsko družbo razumemo skozi koncept moči in vpliva. Skozi ta pogled opazujemo predvsem lastništvo tehnologije, lastništvo delovnih procesov in lastništvo podatkov, ki so glavni produkt dela v informacijski družbi. Nastaja torej segregirana družba, v kateri se v zadnjem času ponovno prebuja ideja digitalnega proletariata.

Logično je, da lahko že iz opisov vidimo, da sta prva dva koncepta razumevanja povezana z določenimi romantičnimi razumevanji informacijske družbe, ki velja predvsem v drugi polovici dvajsetega stoletja. Optimizem je kasneje zamenjala dogma industrije doline silicija, v zadnjih časih pa se kaže predvsem kot izredno nevarna interpretacija, ki je pozabila na zgodovino razvoja drugih industrij. Vedno znova se namreč zaljubljenost v “objektivno” in “nevtralno” tehnologijo izkaže kot floskula, ki izda zaupanje v samoregulacijo.

Država, podjetje ali posameznik?

Ko se odločimo za izvorno definicijo, je potrebno definirati še vloge akterjev. Kot povsod je tudi tukaj prisotna država, industrija in posameznik, ki lahko zavzame vlogo potrošnika in državljana – odvisno od poprejšne odločitve glede definicije razumevanja informacijske družbe.

Ena glavnih mitov industrije je manko vloge države. Država naj bi tako po mnenju vernikov iz doline silicija predstavljala samo coklo razvoju, zavoro inovacijam, medtem ko je zasebna industrija tista, ki razvija, izvaja in vzdržuje novonastalo družbo. Izkaže se, da brez države in javnih investicij informacijska družba ne bi nikoli presegla združenja vrtičkarjev, ki ima izredno omejen vpliv.

Samo poglejte primer uvajanja inovacije varnostnega pasu v vozila. Ali pa nastanek Googla. Ali pa nastanek interneta. Vedno znova se izkaže, da država igra ključno vlogo, pa ne samo s stališča financerja, temveč tudi s stališča implementatorja, standardizatorja in propagatorja. Da se je v sedanjosti tej vlogi navidezno odpovedala, je krivda predvsem v slabem marketingu sistemskih rešitev in toliko bolj glasnih “garažarjih” – ki bi sicer radi samo pravice, ne pa tudi dolžnosti.

Med državo in podjetjem se nahaja posameznik, ki zaenkrat lahko še vedno igra vlogo državljana in potrošnika. Potrošnika zato, ker se podatkovna ekonomija napaja na mikroplačilih in oglaševalskemu modelu, državljana pa zato, ker se vedno bolj izkazuje izziv regulacije teh sistemov, kjer je glas posameznika izredno pomemben.

Hkrati smo zaenkrat še vedno preveč naslonjeni na fantazmo racionalnega posameznika, ki se mu prepušča vse preveč odgovornosti in dolžnosti, pravice pa se mu jemljejo. GDPR sicer meri v pravo smer, a je pri njemu problem ravno prepuščanje odgovornosti posamezniku. Od katerega se pričakuje cenjene podeljenih pravic, budno spremljanje kršitev in prijavljanje kršitev. Totalna utopija!

Problem lastništva v informacijski družbi

Ko smo se končno odločili o definiciji okolja in o definiciji vlog, je čas, da preidemo na dejanske izzive. Ti so štirje, a se nahajajo na isti podstati – vprašanju lastništva.

Najprej je tukaj lastništvo infrastrukture. Ne glede na to, ali se pogovarjamo o lastništvu kablov, strojne oziroma programske opreme, ki jo v nekaterih primerih še vedno lahko štejemo kot infrastrukturno komponento je problem isti – lastnik infrastrukture postavlja pogoje uporabe.

Če začnemo s telekomi in lastništvu fizičnih kablov, iz katerega izhaja vprašanje nevtralnosti interneta. Vedno znova se na praktičnih primerih opečemo z neoliberalistično logiko zasebnega lastništva kablov, ki v drugi fazi države sili v ponovno izgradnjo javnega omrežja. Seveda je potrebno ob tem poudariti, da tudi podjetja gradijo svoja omrežja s pomočjo javnega denarja in državnih subvencij in da komercialni interesi brez njih niti slučajno niso izenačeni z javnimi interesi.

Posledica problematičneg lastništva je rušenje nevtralnosti interneta, ki je na začetku razvojne poti pomenil odločilno prednost razvoja novih storitev in aplikacij na tem področju, sedaj pa postaja vedno večji kamen spotike med ponudniki dostopa in ponudniki storitev.

Drugi problem lastništva je lastništvo podatkov. Cambridge Analytica je bila samo zadnja v seriji podatkovnih katastrof, kjer se je izkazalo, da smo se lastnim podatkom prehitro odpovedali in da jih je skorajda nemogoče dobiti nazaj. Kar je še huje – valuta osebnih podatkov pridobiva na vrednosti, od njih pa imamo najmanj prav njihovi lastniki.

Tretji problem lastništva je lastništvo tehnologij. Vedno večja internetizacija tehnologij, pametne tehnologije in algoritemsko reševanje izzivov vodi do vprašanja lastništva tehnologij, ki nas obdajajo. Digitalni fevdalizem, kjer imajo spletni fevdalci v lasti podatke, tehnologije in okolja delovanja, namreč odpirajo problem osebne avtonomije in se na področju pametnih tehnologij in pametnih mest širijo v zares katastrofalne scenarije.

Četrti problem lastništva je lastništvo odgovornosti. Že večkrat omenjena vloga državljana in potrošnika, nepojasnjena vloga države in zasebnih pobud ter predvsem prevzemanje iniciative pri reševanju napak so vedno bolj problematične. FBI je pred kratkim pozval Američane, naj ponastavijo svoje usmerjevalnike, kibernetsko vojskovanje postaja vedno bolj vseprisotno, apetiti zasebnikov postajajo vedno večji, kar se še posebej vidi pri pametnih mestih.

Začaran krog

Na žalost ob skorajšnjem koncu predvolilne kampanje ugotavljam, da nobena od strank ni uspela tako celostno zastaviti programa informacijske družbe, v katerem bi se dotaknili zgornjih vseprisotnih izzivov. Floskulam o spletnih volitvah, informatizaciji slovenske družbe, tehnodeterminističnih rešitvah, ki bodo Slovenijo popeljale v lepši jutri ni oponiral niti eden od množičnih medijev, hkrati pa se v javnosti razen dveh častnih izjem ni izvedla niti ena celostna razprava na to temo.

Kar je še huje – ta odsotnost kritičnega pogleda pomeni zelo slabo popotnico pri razvojnih politikah. Nedavni posvet o spremembi poučevanja informatike v šolskem sistemu me je še dodatno utrdil v prepričanju, da si vladajoči prizadevajo za ustvarjanje kibernetskih modrih ovratnikov brez jasne vizije o pravicah digitalnega prekariata in problema lastništva zgoraj omenjenih področij.

To še dodatno zapleta situacijo, saj lahko rečemo, da snovalci politik floskulam v svojih programih dejansko verjamejo in jih želijo izvajati in s tem dodatno cementirati digitalni status quo. Ter s svojim ponotranjenjem prodajnih floskul zasebnega sektorja, ki so vedno bolj nevarne za družbo in posameznika, podaljšuje ustvarjanje vedno bolj segmentirane družbe digitalnega fevdalizma.