Pearl Jam – Padova, Stadium Euganeo (25.6.2018)

25.06.2018MusicRecenzije

Ko skoraj do datuma natančno praznuješ desetletnico obhajanja koncertov in ko ob začetku recenzije preveriš, kaj si pred štirimi leti napisal ob prvem srečanju z velikani grunga, potem res začneš verjeti v cikličnost zgodovine.

Recenzijo sem namreč hotel začeti s stavkom, kako so Pearl Jam naslednji Bruce Springsteen, ki s svojo poltiično držo in rockovsko zagnanostjo na izredno avtentičen način opozarjajo na družbeno dogajanje in ga hkrati v svojih songih zelo dobro komentirajo, pa sem ugotovil, da sem to vedel že pred štirimi leti.

Kaj torej povedati o sedmem koncertu turneje v Padovi, ki napoveduje nov še nepoimenovan album, iz katerega lahko sicer že slišimo prvi singel Can’t deny me in za katerega vemo samo, da bo izdan nekje v letu 2019?

No, najprej je tukaj odpovedani koncert v Londonu zaradi počenega glasu, ki se je zgodil samo dober teden pred Padovo, a se je izkazalo, da je bil strah odveč – Eddie je suvereno odpel in odkričal celotno setlisto ter tako v Padovi priredil solidno rock and roll fešto. Mogoče so manjkali tisti malo bolj udarni festivalski komadi, a kot se je izkazalo že pri Bruce Springsteenu, Padova na glasbenike očitno deluje zelo pomirjujoče.

Kar ni nujno slabo. Sploh v kombinaciji z Vedderjim pripovedovanjem zgodb, kjer se mu glas zatika skoraj tako, kot bi mu bilo nerodno razlagati o počitnicah v Benetkah, kjer so se izgubili ali pa ko komentira politične razmere v ZDA in pohvali staro celino, kjer opaža velike razlike. Tudi vreme je sodelovalo s svojim umirjenim tonom, tako da ni bilo prevroče, a hkrati nismo koncerta preživljali pod palerinami, kot se je to zgodilo na Springsteenu.

Pod črto? Glede na to, da je bil tole skoraj do datuma natančno odmerjen koncert, s katerim sva praznovala desetletnico romanja po evropskih koncertnih prizoriščih in glede na to, da Pearl Jam preigravajo samo starejše komade, saj novih pravzaprav nimajo, je bil tole odlična otvoritev poletne koncertne sezone.