“Danes greva bolj zgodaj proti Ljubljani, ob osmih je koncert!” sva se morala opravičiti prijateljem iz Beograda in jo po avtocesti užgati proti domu.

Zakalkuliral sem se pri datumih, najbrž ne prvič in zagotovo ne zadnjič, saj je konec turneje o etičnem premisleku informacijske družbe sovpadel s koncertom skupine God is an astronaut v Kino Šiška.

Tako sva najprej šest ur preživela v avtu, se nato preoblekla in odkorakala proti Šiški. Predskupino sva načrtno zamudila, saj sva dvomila, da bova po dnevu vožnje sposobna preživeti dva tako specifična zvoka in v dvorano vstopila skoraj skupaj s skupino.

Zvok skupine naju je polil kot ocean. Ravno prav topel, ravno prav hladen in vseobsegajoč. Skupina je predstavljala svoj zadnji album Epitaph, pevec ga je posvetil tragediji v družini, a je na koncertu posegla tudi po starejšem materialu.

Zvok kitar, klavirja, elektronike in bobnov je dopolnila s svetlobno kuliso, ki je še dodatno podčrtala ostre rife, glasne udarce ob membrane in nežen glas pevca.

Občinstvo je skupini jedlo iz roke, redko kdaj opaziš tako veselje na obrazih ljudi, ko jim pevec napove “zamorjen in težak koncert”, ki reflektira komade zadnje plošče. Komadi so se lepo navezovali drug na drugega, plavanje v zvoku, ki je na trenutke zvenel izredno metalsko, drugič spet izredno filmsko, je bilo popolno.

Kar še posebej cenim, je nedolgočasnost materiala, saj se mi je vse skupaj zdelo izredno dostopno, odprto in poslušljivo. Fizična utrujenost je sicer botrovala temu, da sem določen del koncerta presedel, a se je hkrati glava spočila ravno ob dolgometražnih sprehodih po zvočni pokrajini skupine, ki si zagotovo zasluži vašo pozornost.