Za konec koncertnega oktobra sva v Šiško uletela na The Sonics – ameriške punk-rock legende, ki so že v sedemdesetih prejšnjega stoletja zakoličile obliko in zvok, s katerim še danes ružijo po svetovnih odrih.

Sicer se je glavnina benda vmes že zamenjala, a zvezdi večera sta bili pravzaprav pridružena člana – bobnar Dusty Watson, ki ga je med posameznimi prehodi kar prestavljalo na stolu in kitarist ter vokalist Evan Foster, ki je s svojim prepoznavnim glasom in kitaro res naredil novo luknjo v streho Šiške. Zmotil ni niti rahlo distorziran zvok, vse skupaj je koncertu (mogoče celo namenoma) dodalo pridih dobrega starega rock and rolla, ki ga ponavadi poslušamo na slabši opremi v avtomobilu.

Pa ne, da bi bili ostali ustanovni člani tega punk-rock benda kaj slabši – frontman Rob Lind je s svojim saksofonom in tipično ameriškim čebljanjem med komadi čisto lepo podčrtal energijo skupine, ki je na odru v uro in pol dolgem koncertu odigrala energetsko nabit sprehod po svojih sedaj še skorajda ponarodelih komadih, napovedala nov album in z malo starejšo publiko spet dokazala, da je rock and roll še vedno živ.

Do res dobrega koncertnega doživetja je mogoče prispevalo ravno biološka starost občinstva in nastopajočih. Ne vem zakaj, ampak v glavi sem vlekel paralele z The Hives in The Subways, dvemi odličnimi koncertnimi bendi, ki sta dosedaj še vedno tudi s fizično zahtevnim nastopom pokazala, kako energičen je lahko rock and roll. Razumem gospode, ki pri šestdesetih še vedno nažigajo “Have love, will travel” in od njih ne pričakujem nemogočega – kot že rečeno, tudi to je del rock and rolla.