Odziv

22.12.2018Javno

Letos sem pri seminarju medijske pismenosti dijakinje in dijake v sklopu o aktivnem državljanstvu povprašal tudi o družbeni aktivaciji in reševanju problemov, ki niso (samo) zasebne narave.

Hitro smo prišli do ugotovitev, da za tako početje človek potrebuje denar, energijo in čas ter znanje – osnovne družbeno-fizikalne komponente. Na vprašanje, zakaj bi se ljudje navkljub dejstvu, da štiri gradnike posedujejo, izogibali reševanja problemov so učenci sprva obnemeli. “Ker so butasti!” je rekel dežurni sarkastik.

Nato se je oglasila iz druge vrste: “Mogoče zaradi odziva?”

Tretji newtonov zakon o akciji in reakciji drži tudi v družbi. Nič se ne zgodi v vakuumu, na vsako javno izpostavljanje dobi človek nazaj odmev. Bodisi so to pohvale, besede in dejanja podpore ali grožnje s smrtjo. Zalezovanje na javnih mestih. Klevetanje v javnosti. Širjenje laži o osebi in njenem delu.

Pogovor je nato stekel o kritikah in pohvalah, o odzivih in molčanju, o podpiranju dobrih praks in nasprotovanju praksam, za katere mislimo, da so nesprejemljive. Nato smo prišli do tematike odzivanja na odzive. Je to sploh smiselno in v katerem primeru?

Družbeni odzivi so lahko osnovani na resnici ali na laži in moje vprašanje razredu je bilo naslednje: “Proti čemu se je lažje boriti? Proti neprijetni resnici ali proti laži?”

Presenetljivo veliko mladih je glasovalo za boj proti laži. Češ, da je zadeva tako ali tako laž, da se je proti neresnici treba boriti in da je hkrati to enostavno – poveš, kaj je res in je zadeva zaključena. Neprijetene resnice so težje, so pojasnili, ker v bistvu nimaš prave obrambe, ker nihče ni popoln in ker proti resnici pravzaprav nimaš kaj. Če je pa res.

Primeri iz prakse so jih presenetili. Še bolj zato, ker sem jim pokazal odzive na program medijske pismenosti, v katerega so bili vključeni sami. “Kako lahko to ljudje verjamejo?” so bili nezadovoljni.

Pogovor sem nato usmeril proti stereotipom, medijskemu reflektiranju tistega, kar “tako ali tako že vemo” in utrjevanju percepcije, da je svet točno tak, kakršen mislimo, da je. Na podlagi stereotipov, vraž, pritiska okolice, družinskega okolja.

Nato smo se pogovarjali o (samo)regulaciji v medijih. O sodiščih, častnih razsodiščih (še en moment odprtih ust, ko sem pojasnil, da imamo v Sloveniji dve častni razsodišči, dve društvi novinarjev in medsebojno izključevanje), pritisku javnosti.

Pogovarjali smo se o nujnosti izpostavljanja v javnosti, o smiselnosti podpiranja tistih, ki se izpostavljajo in o vztrajanju na odzivu odgovornih. Pogovarjali smo se o tem, kako pomemben je javen odziv, kako je dolžnost vsakega posameznika, da se zavzema za tisto, v kar verjame, ne glede na to, kakšne so njegove dejanske možnosti.

“S tem se vam ni potrebno ukvarjati cel dan oziroma neprestano,” sem jih opozoril, “dovolj je, če si za te dejavnosti splanirate krajša obdobja, le da ste pri tem načelni, vztrajni in da se ne pustite motit.”

Priznam, reflektiral sem čas od septembra do danes. Nič ne kaže, da bi se fronta, ki smo jo znotraj zavoda Državljana D odprli enajstega septembra, zaprla z novim letom. Šokantni odzivi in njihova širina na vprašanje financiranja propagandističnih portalov s strani podjetij v večinski državni lasti je eno od ključnih vprašanj demokracije, če nam je seveda še do tega koncepta.

V preteklosti sem že večkrat opozoril na problem apatične javnosti. Zavedam se, da ne gre za zavestno odločitev, da je tukaj posredi pomanjkanje zgoraj omenjenih družbeno-fizikalnih komponent in da vsaka akcija pomeni reakcijo.

Za tišino ima vsak svoje razloge. Nihče ne molči brez razloga. A velikokrat se izkaže, da je med molkom in kričanjem še veliko različnih jakosti. In govorjenje, ne glede na jakost, je boljše od molka. Opozarjanje na družbeno nesprejemljive prakse, zahtevanje odgovornosti in vztrajanje pri tem početju bi nam moralo biti eno od vodil v življenju.

“Z družbo se vam ni potrebno ukvarjati v vsakem trenutku,” sem odgovoril na vprašanje o pomanjkanju časa, denarja, energije, volje, znanja. “Ničesar ne boste spremenili, če se boste razburili in potem na to pozabili,” sem opisal klasičen odziv v družbi spektakla. “Kar šteje, je doslednost in vztrajnost.”

Približuje se nam novo leto. Psihološka moč prvega januarja, novega začetka, novega kroga. Novih priložnosti in obljub sprememb. Izkoristite to energijo za premislek o lastni odgovornosti. O lastni vlogi. O tem, kako boste letos spremenili svet. Kako boste pomagali, da bomo šli vsi na bolje.

Tišina je nesprejemljiva. Molk je smrtonosen. Z molkom prepustimo krmilo drugim. Ne nujno tistim, s katerimi se potiho strinjamo. Ne nujno tistim, ki razmišljajo na podoben način. Ne nujno tistim, ki vedo, kaj je prav.

Sam že vem, kaj bom delal v prihajajočem letu. Za kaj in za koga se bom boril. S tvojo pomočjo bo lažje. Skupaj bova prej na cilju. Več nas bo, prej bo zadeva zaključena. Prej bo rešena. In prej se bomo lahko lotili česa novega.