Če se prav spomnim, smo se z nizozemskimi opera-metalci prvič srečali v Cvetličarni pred desetimi leti. Takrat so imeli za pasom “samo” tri albume, na sceni so bili v drugi ligi, a se je vse skupaj razvilo v enega zanimivejših in inovativnejših bendov, ki sem jih od takrat začel redno spremljati.

Na Dunaju sva jih videla četrtič, saj predstavljajo nov album “Resist”, ki bo zaradi zapletov pri produkciji izšel šele naslednje leto, čeprav je bil planiran že ta letošnji december.

Pa to mogoče sploh ni slabo, saj me prvi trije singli, ki jih je band že objavil, ne prepričajo.

Ne gre za trdoto komada, temveč menim, da se je iz lirično bogatih in glasbeno barvitih pesmi iz preteklosti vsi trije singli preveč flirtajo z nekim popevkarstvom, kjer ni nobene zgodbe, temveč samo refren. Tudi muzikalično so relativno ponavljajoči in dolgočasni – skratka, nič od nič.

A koncert na srečno ni bil sestavljen samo iz novega materiala, temveč so Sharon in ekipa naredili sprehod po celotni diskografiji, odigrali dva akustična komada in se poslovili z eno od svojih prvih klasik.

Zanimivo, kako so neki komadi že čisto zares ponarodeli do te stopnje, da človeka vsakič kar malo vzdignejo, ga zapeljejo in še vedno zvenijo tako zelo dobro.

Vizualije so bile še vedno impresivne, tudi energija je bila krasna, Gasometer se je še enkrat izkazal za ravno pravšnjo dvorano za tak tip glasbe, ljudi je bilo ravno prav. Četudi se bo na koncu izkazalo, da bo album Resist najšibkejši člen verige, se bomo naslednjič zopet videli v Gasometru.