Zadnji Magnificov koncert v organizaciji nesposobnih kurcšlusarjev se je izkazal za popolno polomijo, zato sem imel pred ponovitvijo izkušnje v Stožicah kar malo treme.

Od strahu pred pretirano gnečo do težav z organizacijo vstopa v objekt, ki so mi ostale v spominu iz leta 2013, ko so tma koncertirali Rammsteini… to res niso zadeve, ki bi človeka navduševale nad novo izkušnjo.

Začelo se ni ravno obetavno. Sistem za preverjanje kart ob vstopu je pokleknil že ob šestih, ko so odprli vrata in tako smo v dvorano vstopili samo s pregledom karte na uč.

Problem, ki se je nazadnje pojavil že lansko leto in me še dodatno utrjuje v prepričanju, da bi moral iti na naslednji koncert z lažno karto – glede na to, da tega tako ali tako nihče ne preverja, why not?

Na srečo je bila to edini problem celega večera, parter ni bil nabasan kot konzerva sardin in tudi ljudje so se obnašali zgledno. Mogoče celo preveč zgledno, saj sem imel skozi celoten koncert občutek, da neke prave energije ni bilo, pa to ni bila krivda Magnifica s spremljevalno skupino, temveč občinstva.

Umetnik se je sprehodil skozi svoj repertoar, se pogovarjal z občinstvom in z bandom res pripravil zabaven večer že skoraj ponarodelih komadov. Od balad do turbofolk dirkačin do pop šlagerjev… manjkala ni niti ogromna disco krogla, ki se je ob Silviji in drugih bolj poskočnih delih spustila “iz neba” ter še dodatno popestrila dogajanje.

Do določene mere, seveda. Kot že rečeno, se cel koncert nisem mogel otresti občutka, da stika med občinstvom in umetnikom ni, da je mogoče problem tudi velikost dvorane in da je vse skupaj bolj podobno neki veselici, kjer ob mletju hrane in žlampanju pijače vsake toliko vržeš uč na oder in rečeš: “O, tole pa poznam!”