Pranje perila

13.01.2019Javno

Eden od ritualov življenja v zahodni družbi je zagotovo vikendaško pranje perila. Za to obstaja več razlogov, od cenejše elektrike, zbiranja tedensko nošenih oblačil, več časa za ta opravek.

Perilo presortiramo (bele, barvne, črne), jih zložimo na kupe in se glede na velikost kupa, kapacitete sušilnika in potreb naslednjega tedna odločimo, kaj bomo prali najprej.

Vsako gospodinjstvo ima določeno osebo, ki ponavadi opravi ta ritual. Lahko je teh oseb več, a ponavadi obstaja nenapisan dogovor. Umazano perilo ne čaka na dobre čase, na optimalno klimo, na državo. Perilo je treba oprati doma. Mi smo tisti, ki ga peremo.

Če čebule ne bi ‘mela če…

Pri reševanju družbenih problemov pogrešam tak način družbene aktivacije. Če bi perilo prali na enak način kot rešujemo družbene probleme, bi pranje izgledalo takole: Zapremo vrata kopalnice, poplavimo sobo s perilom in upamo na najboljše.

Ne verjamete? Vzemimo na primer samo primer reševanja problema spodbujanja sovraštva, nestrpnosti in razdora v družbi, ki smo mu priča zadnja leta. Ja, leta.

Če ste mislili, da je šovinizem, ksenofobija, spolna nestrpnost izum leta, ki je pravkar minilo, potem imam za vas slabe novice. Tole sranje traja že slabih dvajset let.

Se mogoče spomnite referenduma o oplojevanju samskih žensk?

Pisalo se je leto 2001, sam sem bil v prvem letniku fakultete in v javni prostor je pljusknila debata o tem, zakaj bi morale imeti samske ženske izbiro umetnega oplojevanja, češ, naj jih že nekdo kresne in zadeva bo rešena. Dvignile so se nevladne organizacije, Cerkev in ostali družbeni akterji ter hiteli pojasnjevati, kako bo to U.N.I.Č.I.L.O slovensko družbo, kako bodo T.R.P.E.L.I vsi prisotni in kako je ta pravica A.B.S.O.L.U.T.N.O Z.L.O.

Referendum ni uspel. Proti je bilo za danes šokantnih 72% vseh udeležencev, udeležba je bila 35%.

Se mogoče spomnite referenduma o Družinskem zakoniku?

Pisalo se je leto 2012 in zdelo se je, da gledam star film, ki ga je nekdo samo pobarval. Identične izjave, identični akterji, identične taktike. Kako je pravica Z.L.O, kako bo to U.N.I.Č.I.L.O. slovensko družbo, kako bomo vsi T.R.P.E.L.I

Referendum ni uspel. Proti je bilo 54,5%, udeležba je bila 30%.

Se mogoče spomnite referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih?

Pisalo se je leto 2015 in ja, spet je bil na sporedu film, ki se v naši državi vrti od leta 2001. Konec sveta, katastrofa, uničenje družbe, bla bla bruh bruh bla bla.

Referendum ni uspel. Proti je bilo 63,5% udeležencev, referenduma se je udeležilo 36,4% vseh volilnih upravičencev.

Človekove pravice in svoboda

Genialnost zgoraj omenjenih referendumov je naslednja – na tnalo so dane človekove pravice manjšine. O njih naj bi v teoriji odločala večina, a v bistvu vedno znova odloča druga manjšina, ki s prvo ni v niti najmanjši simbiozi.

Na tem mestu se bom vzdržal komentarja volilne abstinence in se bom skozi prizmo treh referendumov pogledal na stanje debate o sovražnem govoru, v katero so vpleteni skorajda vsi sloji naše družbe.

Najprej je tukaj etablirana politika. Ministrice in ministri, poslanke in poslanci in kar je še te strukture (dopisujem predsednika republike, da ne bo užaljen. Najraje ga ne bi, ampak naj bo). Ti ljudje so izvoljeni, da v javnosti zastopajo interese volilnega telesa, izvoljeni so zato, da rešujejo probleme družbe in da se z njimi ukvarjajo na dolgi rok.

Nato so tukaj etablirani mediji. Četrta veja oblasti, psi čuvaji in kar je še tega. Svobodni tisk v družbi predstavlja pomemben korektiv trem vejam oblasti, vezo med odločevalci in volilnim telesom, relevanten kanal, ki usmerja pozornost in fokusira na kritične točke.

Potem imamo predvsem zaradi svetovnega spleta vedno večjo skupino javnih oseb. Tokrat v to skupino uvrščam vse, ki se ne nahajajo v prvih treh skupinah. Gre za posameznike in skupine, ki v javnosti zbujajo pozornost, na edinstven način opozarjajo na probleme, jih skušajo potisniti v javno areno in spodbuditi prvi dve skupini akterjev k reakciji.

Razprave o definicijah družbenih aksiomov o tem, kakšna je pravzaprav naša družba, na čem temelji in kaj jo poganja, se sicer dogajajo v celotni družbi, a sta etablirana politika in etablirani mediji tisti, ki iz mlakuže razprav potegnejo zaključke razprav in jih postavijo na piedestale. Zaključki razprav nam pomagajo pri obnašanju v družbi, pri prepoznavanju idealov in sankcioniranju odklonskosti.

Poplava v dnevni sobi

Eden glavnih problemov, ki hromi reševanje družbenih težav s sovraštvom in sejanjem razdora, je v vedno večji tehnodeterministični drži centrov moči in nezmožnosti sprejemanja odločitev.

Do tega smo prišli po dolgoletni torturi z umetnostjo neopredeljevanja in implicitnega nagovarjanja volilnega telesa s strani političnih kandidatov. Kdor molči, devetim odgovori. Molk je zlato. Če jezik molči, glava ne boli.

Kultura molka je v Sloveniji dobro dokumentirana že v ljudskem izročilu in nič ni čudnega, da se je iz tam preselila tudi v družbeno delovanje. Diagnostiko naroda na to temo je zagotovo opravil že kak Mazzini, jaz bi rad samo opozoril na dejstvo, da smo zaradi molka centrov moči danes v tako nemogoči situaciji.

Molk centrov moči o aksiomih, na katerih sloni naša družba, je namreč glavni krivec, ki je pod žaromete pripeljal… alternativo. Molk je namreč iz kolektivnega spomina izbrisal pravila igre in dopustil, da s(m)o si pravila izmislili sami.

A ne vsa – namesto vzpostavljanja novega sistema smo si namreč vzeli še pravico prepisati samo določena pravila, kar je nadalje povzročilo, da si je šel sistem vedno bolj nasproti samemu sebi. S košarkarsko žogo igramo ping pong. V bazenu za vaterpolo.

Kdor molči, veliko škodo naredi

Molk je namreč glavni krivec, da se na razprave o sovražnem govoru in človekovih pravicah vabi goste, ki ponujajo neke abotne alternative brez praktičnega uvida.

Molk je krivec, da smo se namesto o besedah sovraštva začeli pogovarjati o nevljudnih besedah (da nas, plastično, pri vzkliku “Pobijmo pedre, jebem ti mater!” bolj zmoti kletvica kot poziv k poboju manjšine in da se pri “Na referendumu je treba zmagati nad klerofašisti!” samoidentificiramo kot klerofašist, čeprav nam ni tega nikoli noben rekel v obraz).

Molk je razlog, da se pod kamnom družbene ignorance razvijajo propagandistične prakse, da ljudje z imenom in priimkom pozivajo k linču, umoru, posilstvu in ostalim kriminalnim dejanjem. Molk je kriv, da se dogajajo slabe stvari, ker se jih pač z molkom tolerira in legimitira. “Če bi bilo kaj narobe, bi že kdo kaj rekel!” gre mantra.

A ni problem samo molk v primerih, ko bi se morali izpostaviti in opozoriti na problem, ki smo ga zaznali. Tudi v primeru, da se je treba postaviti v vrsto in podpreti že izraženo iniciativo, smo bolj kot ne navajeni tiho opazovati areno in čakati na obrat prsta vladarja. Ki molči.

Nemoč molčanja in srebrna krogla

A molk je lahko čisto zavestna odločitev, do katere človek pride po ugotovitvi, da gre za sistemske probleme, ki so večji od posameznika. Da je zadeva tako zapletena, da je sam ne more rešiti, da bi tako ali tako potrebovali lovca na vampirje s srebrno kroglo, ki bi pomenila dokončno odrešitev.

A na žalost vse premalo ljudi ve, da je fraza “sistemski problem” prazna in da predstavlja samo poenostavljen pogled na skupek problemov, ki jih je pred reševanjem pač potrebno razčleniti in se potem lotiti vsakega člena posebej.

O tem sem že pisal, zato tukaj samo na kratko o delu, ki govori o znanju. Tega je v družbi spektakla sicer še vedno dovolj, problem je bolj v tem, da se reševanje družbenih problemov vedno bolj zanaša na avtopilote iz preteklosti in preverjene nedelujoče postopke in vse premalo izhaja iz osnovnih permis delovanja družbenih sistemov, ki reševalcu dovoljujejo več svobode in interpretacije postopka reševanja.

Pri tem nam v napoto hodi vedno večji tehnodeterminizem kot tudi želja po spektaklu in iskanje hitrih rešitev, s katerimi se bomo pokazali kot hip član kolektiva. “There’s an app for that” čudovito povzame to neučinkovito reševanje problemov, ki jih vsi vidimo, a se delamo, kot da jih ni.

A ta permisa ima še en problem – zaradi iskanja ultimativne rešitve sploh ne znamo več dekonstruirati problemov na posamezne komponente. Dekonstrukcija gordijskega vozla bi nam hitro pokazala, da sistemskih problemov ni, da so to samo klobčiči manjših problemov in da se je treba lotiti enega za drugim.

Svoboda pranja perila

Tako pridemo do izhodišča tega pisanja. Pranje perila je dogovor v gospodinjstvu. Slediti mora logiki pranja, ki temelji na fizikalnih lastnostih perila, kemijskih lastnostih pralnega praška in mehanike pralnega stroja. Upoštevati mora družben dogovor o pomembnosti posameznih kupov oblek in o potrebah članov gospodinjstva.

V krizi vrednot in simbolov se trenutno nahajamo predvsem zato, ker smo nanje pozabili. Ker smo dopustili kolektivno amnezijo, ki je v vakuum družbe porinila alternative. Alternative, katerih domet je samo ugrabitev jezika in jahanje istih prednosti in bonitet družbe, ki jo skušajo sedaj zrušiti.

Kako postopati? No, za začetek bi se morali odločiti, kaj bi sploh radi. Ne v oziru do alternativ, temveč v absolutnem smislu. Ko ima človek enkrat narisan koordinatni sistem, je vanj veliko lažje vrisovati vektorje.

Ko imamo enkrat vrisane vektorje, bi morali vztrajati pri njihovih smernicah in ko gre za družbene aksiome od drugih zahtevati spoštovanje osnovnih pravil. Nič več vaterpola s košarkarsko žogo. Nič več plavanja na golf igrišču.

Po zaključku vrisovanja bi morali spoštovati pravila igre in pozvati k spoštovanju tudi pri drugih. Velikokrat se namreč zgodi, da se zaradi tišine dogajajo nesprejemljive stvari in da je zelo velikokrat dovolj javen poziv.

Na koncu bi se morali vsi neprestano spraševati – Ali živimo v idealni situaciji in kaj bomo naredili, če bo odgovor na to vprašanje negativen?