Po Facebook omrežju je zaokrožil posnetek zaslona Google Mail vmesnika. V njem je politik A, kandidat na bližajočih se volitvah, v polomljeni slovenščini zaupal politiku B, predsedniku stranke, da je osebno proti cepivom, da stališča ne bo spremenil in da bo raje izstopil iz stranke.

Sporočilo je vsebovalo več not, ki so ustrezale predstavi tega politika v glavah uporabnikov svetovnega spleta. Stališče glede cepiv je bilo kontraverzno, hkrati je ciljalo eno najbolj hvaležnih skupin na svetovnem spletu, ki najraje širijo sporočila, čeprav je njihova istovetnost dvomljiva.

Predstavniki stranke in politika A in B se na sporočilo nista odzvala. “Bodo ljudje že zmogli presoditi, da je stvar tako neresna in tako trapasta, da ne more biti resnična,” so si mislili. Hkrati je pri takih sporočilih vedno problem uraden odziv, ki še doda olja na ogenj in še dodatno podkrepi prepričanje posameznikov, ki mu verjamejo.

To je nova realnost kibernetskega prostora, ki postaja vedno bolj samozadosten in kjer uporabniki nekritično povzemajo informacije. Dodaten problem v političnem delu spleta predstavljajo politični predstavniki, ki spletno komponento še vedno jemljejo kot “nekaj za mlade” in ki se ji posvečajo predvsem v času kampanj, ne pa tudi v času mandata.

Identiteta

Osnovno pravilo spletne prisotnosti je vzpostavitev preverljive identitete. Odpiranje profilov na omrežjih, povezovanje teh identitet prek opisov oziroma spletnih mest, kjer lahko uporabniki hitro ugotovijo, katere identitete so “tiste prave” in katere produkt parodije oziroma zlonamer.

Še danes lahko na slovenskem delu političnega spleta najdemo ministrice in ministre, poslanke in poslance ter druge člane političnega aparata, ki pogrnejo že na tem koraku spletne prisotnosti. Identitete so razpršene, nepovezane, veliko je posameznic in posameznikov, ki na spletu sploh niso prisotni oziroma so prisotni z zapuščenimi profili iz zadnje kampanje.

Pri tem niti ni pomembno, ali politik nagovarja ciljne skupine, ki komunicirajo prek spleta ali ne – izjave, objavljene na spletu, so lahko hitro povzete v tem ali onem mediju, če gre za šokantne izjave, lahko hitro sledi medijski val, ki vsebine iz spleta legitimira in ojača.

Četudi v medije pride izražen dvom o vsebini in je članek zaključen z izjavo politika, ki “seveda potrdi, da je to laž,” je škoda že narejena. Zaradi površnega branja in “telefončkov” izjava postane del politikove podobe, ki se jo je zelo težko znebiti.

Komunikacija politikov

Po vzpostavitvi identitete pride na vrsto komuniciranje. Tudi tukaj je še vedno vse preveč pomanjkljivosti, saj politiki še vedno dvosmerno komunicirajo predvsem v času kampanj.

Situacija se sicer popravlja s prihodom politikov, ki razumejo spletno okolje oziroma ki so že na lastni koži preizkusili njegove dobre in slabe lastnosti, a še vedno ne moremo govoriti o pravilu dobre spletne strategije politične komuniciranja, ki bi bila prisotna v vsakem trenutku.

Na žalost v vsaki politični kampanji še vedno znova ugotavljam, da je komunikacija še vedno vse preveč odvisna od politika samega, od lastnega angažmaja in od posnemanja najboljših praks, ne pa od neke iskrene želje oziroma prepoznavanja obveze takega početja.

Vzgibi imajo za posledico površno spletno prisotnost oziroma šepavo komuniciranje, ki se praviloma vklopi predvsem v času strankarskega befela, ko je treba razširiti novico predsednika stranke.

Da bi v slovenskem političnem prostoru kateri od politikov resno uporabljal digitalne kanale za vsebinsko komunikacijo z občestvom – do tega je še daleč. Mogoče bi bilo dovolj že, če bi redno komuniciral o svojem delu.

Komunikacija baze

Na drugi strani je splet za svojega vzelo že več generacij uporabnikov. Na tem mestu ne bi rad ponavljal floskul o tem, kako smo danes že vsi na spletu, a vseeno je potrebno upoštevati, da se poleg procesov in uporabnikov na splet selijo tudi vse slabe strani neregulirane komunikacije.

Pri tem ne smemo zanemariti navidezne anonimnosti, ki določenim skupinam in posameznim uporabnikom omogoča izredno kruto obnašanje na spletu, ki ga v javnosti donedavnega nismo poznali. Ne smemo zanemariti ustvarjanja novih javnih osebnosti in mnenjskih voditeljev, ki so do svojega glasu prišli predvsem ali celo samo po zaslugi spletnih kanalov. Ne smemo pozabiti na navijaško mentaliteto, ki na spletu hitro potegne skupaj posamezne galaksije uporabnic in uporabnikov, ki gravitirajo okrog svojih sonc in krožijo po vnaprej začrtanih tirnicah.

Pomanjkanje politične kulture pri volilnem telesu in kombinacija s takojšno zadovoljitvijo potreb spletnega okolja je zelo slaba popotnica za razvijanje komunikacijskih strategij. Še več – v določenih primerih bi bilo celo bolje, če bi se politiki spleta v širokem loku izognili, a tukaj naletimo na nov problem – gladiatorstvo množičnih medijev.

Komunikacija medijev

Del problema predstavljajo tudi množični mediji. Porumenevanje medijske scene, lovljenje škandalov in trganje izjav iz konteksta v želji po čimboljši branosti in gledanosti nas je pripeljala v obdobje digitalnega gladiatorstva, kjer mediji predstavljajo samo še najbolj trapasto obliko ugrabljanja pozornosti, vedno manj pa kritične refleksije, vzpostavljanja odnosa do družbenih fenomenom in vzdrževanju družbene sredine, v kateri se vrši kritični dialog.

Lahko se sicer sprašujemo, kako smo prišli v to situacijo in kdo je tukaj kura ter kdo jajce. Spomnim se Drnovškovega bloga, ki s(m)o ga novinarji vestno prepisovali v novice, saj je bil to eden prvih neposredne komunikacije visokega politika z volilno bazo brez posrednikov. Da Katarine Kresal, Danila Tűrka in ostalih sploh ne omenjam.

V bistvu se je vloga in odnos množičnih medijev do tega fenomena še najmanj spremenil. V času kampanj so posamezni mediji še poskušali z analizo izjav in kritičnim reflektiranjem objav, a so, domnevam, ugotovili, da se jim to preprosto ne izplača – bodisi je objav preveč, bodisi javnost kritične analize ne ceni.

Vseeno imajo množični mediji do spletnih objav incestoidni odnos – z njihovo pomočjo si dvigujejo branost in si jo na dolgi rok z njimi nažirajo. Problem je namreč naslednji – zaenkrat mediji še predstavljajo osrednje točke družbene razprave, a se njihova moč zaradi atomizacije, uravnoteževanja in zanikanja lastne odgovornosti zmanjšuje.

Spletni fevdalci

A tukaj pridejo v igro “novi igralci”. Podjetja, ki so pred več desetletji začela graditi novo okolje, ki so ga politiki in javnosti prodajala kot lepi novi svet in ki so gledale predvsem na lasten zaslužek brez odgovornosti za celotno gradbišče.

Če smo jih pred desetimi leti še jemali za ljubke in prijetne sogovornike, ki nam omogočajo izražanje, samorealizacijo in druge kapitalistične floskule, so danes Google, Facebook in ostali velikani bolj podobni slabim fantom iz znanstvenofantastičnih filmov osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki jih skrbi samo profit in se ne ozirajo na slabe strani svojega početja.

Zaklepanje uporabnikov na platforme, širjenje platform na druga gospodarska področja, ki hkrati predstavljajo osnovne gradnike našega fizičnega okolja in preveč izenačeni velikani, da bi se konvergenca zgodila po “naravni” poti – vse to predstavlja vedno večji problem sistema, v katerem živimo in delamo.

Dejansko bi lahko boj za normalno spletno okolje primerjali z bojem ekologov – pri obeh bojih gre namreč za Davide in Goljate, ki skušajo nadvladati drug drugega. Tako kot pri boju za čistejše okolje gre tudi pri boju za čistejši splet predvsem za boj nasprotujočih se zbirk interesov.

Celo razlike so si podobne – v obeh primerih si Goljati lastijo vedno večjo količino surovin, poti in energetskih virov. V obeh primerih so funkcije Goljatov več ali manj sistemske, kar otežuje vzpostavljanje novih oziroma alternativnih okolij. In kar je še najbolj pomembno – v obeh primerih potrošnikih ne vidijo alternative brez konkretne spremembe svojih navad. Šah mat.

A prav zaradi te šah mat pozicije je toliko bolj pomembna politična komponenta in politična vizija regulacije tega področja. Ker lahko samo politika s smiselnimi potezami naredi in vzdržuje red ter uveljavi svojo politično moč, podeljeno s strani volilnega telesa.

Regulacija

Zaenkrat stanje nereguliranega spleta ustreza predvsem kontra-kulturi. Posameznikom, strankam in skupinam, ki bi rade na novo risale meje in na novo vzpostavljale odnose. To je logično. Vsako mnenje hitro najde skupino, ki ga zagovarja, ojačuje in mu daje javno veljavo, pri tem pa jim dodatno pomagajo algoritmi, ki jih še dodatno držijo v domači orbiti.

Izgovori proti regulacijskim posegom so ponavadi večja svoboda nereguliranega področja, problem z omejevanjem izražanja in apriorno zavračanje kakršnekoli razprave na temo odpravljanja težav na divjem spletnem zahodu.

A če pogledamo po zgodovinski premici komunikacijskih okolij, lahko hitro ugotovimo, da je na koncu še vsako okolje dobilo svoj regulatorni okvir. Še več – regulatorni okvir je bil nujna posledica nereguliranega okolja, kjer so si posamezni zasebni akterji odrezali prevelik kos pogače in z njim dejansko zavirali napredek.

Tako je tudi pri spletni komunikaciji, kjer lahko posameznik sicer dobi lažen občutek, da zaradi velikosti in mednarodnosti kibernetskega prostora logika ne bo ista kot pri telekomih, televizijskih programih oziroma drugih medijskih kanalih.

Na žalost je situacija identična, samo detajli so drugi. Na srečo ali pa nesrečo (odvisno od pozicije) se počasi približujemo točki nič, ko bo politika zaradi ali pa mogoče celo navkljub temu, da je ogrožen njihov status quo, prisiljena v regulatorne posege in uokvirjanje brezmejnega prostora.

Politična vizija

Vsaka nova politična tekma je nova priložnost za preverjanje moči politične vizije tega področja.

V preteklosti se je že večkrat pokazalo, kako okorno so se politiki lotevali področja regulacije spletnega prostora, bodisi na področju avtorskega prava, zasebnosti oziroma nadzora. Kako pomemben del enačbe so predstavljale nevladne organizacije, posamezniki in skupine ter kako pomemben je javni diskurz na to temo.

Tukaj trenutno na žalost opažam vedno večjo zlizanost z industrijo in vedno večji tehnodeterminizem na vseh področjih političnega premisleka o svetu, v katerem živimo. Še posebej je to vidno na področjih šolstva, poklicnih usmeritev in vsesplošnega klanjanja tehnologijam, v katerih odločevalci vidijo srebrno kroglo za vse družbene probleme današnje dobe.

Dokler bomo na odločevalskih pozicijah sprejemali kolaborante s tehnološko industrijo, ki verjamejo neoliberalni logiki digitalne doktrine šoka, s katero nas spletni fevdalci držijo v šahu, do takrat se bomo hočeš nočeš lovili za lasten rep in vzdihovali po digitalnih fantazijah iz dvajsetega stoletja. Ko je bila tehnologija še lepa in nedolžna.