Ej, Telekom: Molk je odgovor

01.04.2019Javno

Danes je prvi april in ob 5:05, ko se bo tale komentar objavil na spletu, bo akcija “Ej, Telekom” končana.

Lansko leto smo enajstega septembra prvič zastavili vprašanje, ki se je zdelo nedolžno, a zelo na mestu.

Javno smo se vprašali, kako je mogoče, da podjetje v večinski državni lasti skozi oglaševanje financira medijsko produkcijo sovraštva na portalu, ki ga veliko ljudi povezuje s politično stranko in režimom tuje države in kako gre skupaj oglaševanje na lažeh, sovraštvu in nestrpnosti skupaj z etičnim kodeksom družbe, ki tam oglašuje.

Nedolžnost se je izkazala za varljivo. Večmesečni molk na to vprašanje je namreč pokazal več rak ran slovenske družbe, ki si bo očitno še naprej tajila, da je nekaj narobe.

“Ej, Telekom” je katastrofa oglaševalske stroke

Da se v šestih mesecih po prvič zastavljenemu vprašanju ne zgane slovenska oglaševalska stroka in jasno pove, kakšno je mnenje strokovnjakov glede oglaševanja, ki posredno financira medijsko produkcijo sovraštva in nestrpnosti, je katastrofa prvega razreda.

V tujini se s točno tem vprašanjem že več let ukvarjajo v skoraj vseh državah, pomembnost ugleda blagovne znamke in skrb za korekten nastop na trgu postaja vedno večja.

Ne v Sloveniji.

V Sloveniji lahko na večih primerih dokažemo posredne povezave in zlizanost strokovnih organizacij na področju oglaševanja in marketinga, lahko dokažemo povezave med strokovnimi združenji in podjetij, ki očitno lahko vplivajo na uredniško politiko in naročajo medijske umore.

V Sloveniji se po šestih mesecih intenzivnega javnega pritiska lahko zgodi, da predstavnik Telekom Slovenije na marketinški konferenci predava o pomenu marketinga, organizatorjem pa se očitno ne zdi problematično, da na konference vabijo človeka, ki je vsaj soodgovoren za financiranje sovraštva skozi marketinški proračun.

V Sloveniji se po šestih mesecih intenzivnega javnega pritiska lahko zgodi, da društvo za marketing v letu 2018 in 2019 ne predvidi niti enega mesečnega srečanja na temo ugleda blagovnih znamk skozi oglaševanje.

V Sloveniji lahko podjetje, ki z oglaševanjem posredno financira sovražni govor, kandidira za oglaševalca leta na Oglaševalskem festivalu, pa se organizatorjem ne zdi niti najmanj smešno, da v razpisih omenjajo “visoke etične standarde”, potem pa ne zmorejo pojasnila, kako gre to skupaj z očitnim kršenjem etičnega kodeksa enega od finalistov.

V Sloveniji se podjetja na vprašanje, kako lahko oglašujejo na vsebinah sovraštva in laži odzivajo z “Mi ne oglašujemo na tem spletišču,” in molkom ter na tak način izkazujejo nepoznavanje enega od osnovnih modelov spletnega oglaševanja in omejevanja prikazovanja oglasov – t.i. blacklisting.

Kličemo: SOS. SOS. SOS.

“Ej, Telekom” je katastrofa medijske srenje

Mediji so četrta veja oblasti in pri čuvaji. Preko medijev se vrši družbeni diskurz, odpira se javni pogovor o družbenih problemih. V tujini mediji na večih mestih odpirajo problem propagandističnih medijev, problem oglaševanja v njih in pritiskajo na podjetja, naj se o tem problemu izjasnijo.

Ne v Sloveniji.

V šestih mesecih kampanje medijska poročila lahko preštejemo na prste dveh rok. Direktna vprašanja Telekomu pa na prste ene roke.

Da se novinarji v medijih niso sposobni pogovarjati o medijih, o problemih oglaševanja in financiranja problematičnih medijskih vsebin sovraštva, nestrpnosti in propagande, je katastrofa.

Mediji bi lahko s pritiskom namreč konkretno izpostavili problem in ga zasledovali do trenutka, ko bi bil razrešen. Tako pa smo dobili nekaj (sicer pogumnih) novinark in novinarjev, ki so se na začetku izpostavili in o problemu korektno poročali, a kmalu ugotovili, da zgodbe zaradi pritiskov in molka na drugi strani ni vredno nadaljevati.

Kličemo: SOS. SOS. SOS.

“Ej, Telekom” je katastrofa predstavnikov ljudstva

Človek voli politične predstavnike tudi zaradi tega, ker pričakuje, da bo lahko preko njih hitrejše in bolj kvalitetno uveljavljal svoje interese in reševal družbene probleme.

Ne v Sloveniji.

V Sloveniji imamo za predstavnike ljudstva člane strank, ki najprej pazijo na svoje interese in interese svoje stranke. Ki v primeru, da se tema, o kateri bi se želeli ljudje pogovarjati, dotika njihovega politikantskega doma, naredijo vse, da tema ne pride na dnevni red.

V državni zbor smo 24.10.2018 poslali peticijo, v kateri smo zahtevali razpravo o problemu financiranja sovraštva skozi marketing državnih podjetij. Naslednji dan! se je naša peticija z osebnimi podatki znašla na dveh medijskih portalih sovraštva, komisija pa do danes (1.4.2019) teme ni uvrstila na dnevni red.

Logično – večina članov te komisije prihaja iz stranke, ki je povezana z medijem, ki je del tega problema. Tako se nikomur ne zdi čudno, da se peticija znajde v diskreditatornih člankih, da se s tem ruši ugled državnega zbora, komisije in njihovih članic in članov. Irgl Eva, Kovačič Aljaž, Bandelli Marko, Furman Karmen, Hot Meira, Kaloh Dejan, Pavlin Blaž, Sukič Nataša, Žnidarič Mojca, Pem Božena – sram vas je lahko.

Nadalje imamo v Sloveniji predsednika vlade, Marjana Šarca, ki najprej sicer pozove podjetja k premisleku, a nato v upravo Telekoma nastavi osebo, na večih mestih povezano s problematično politično stranko. In se to spet ne zdi nikomur problem.

V šestih mesecih na to temo ni bilo niti enega poslanskega vprašanja, niti ene politične razprave, niti enega omembe vrednega dogodka oziroma poziva iz strani predstavnikov ljudstva.

Kličemo: SOS. SOS. SOS.

“Ej, Telekom” je katastrofa za posameznika

Na koncu je primer “Ej, Telekom” obupno slab signal za aktivnega državljana. Ne samo, da se sistemske funkcije ne zganejo in ne opravijo svojega dela, gnev nad njim stresejo tudi propagandistični mediji.

V dobi algoritmov je to še toliko bolj problematično, saj se laži in potvarjanja o mojem liku in delu sedaj širijo po spletu, sam pa nimam nikakršnega vzvoda za boj proti njim.

Se potem to sploh splača?

SOS. SOS. SOS.

Problem je sistemski. Problem je globok. Problem ostaja nerešljiv.

Pogovora o upravljanju podjetij v državni lasti očitno nismo sposobni izvesti na drugačen način, kot da se prepiramo o prodaji in neprodaji.

Pogovora o sovražnosti in propagandi očitno nismo sposobni izvesti drugače, kot da se na dogodkih sprašujemo “Kaj piše v zakonu?” in molčimo ob očitnih znakih radikalizacije, sovražnosti, nestrpnosti.

Pogovora o nestrokovni stroki očitno nismo sposobni izvesti, temveč raje vsako leto hodimo v Portorož na dober žur.

Kličemo: SOS. SOS. SOS.


Viri in literatura

Medijska poročila

  • Podjetja, ki z oglasi financirajo medije s sovražno vsebino, v veliki meri državna – link
  • Premier Šarec ostro zoper botre sovraštva – link
  • Šarec opozoril na temeljni medijski bonton – link
  • Šarec problematiziral oglase državnih podjetij v medijih, ki širijo nestrpnost – link
  • Oglasi v slabi družbi – link
  • Kampány indult Habonyék médiája ellen Szlovéniában – link

Naše objave

  • 11/9/2018 – Telekom Slovenije, nehaj financirati sovraštvo
  • 25/9/2018 – Je financiranje produkcije laži skladno s poslovanjem?
  • 10/10/2018 – Odpovejmo Telekom Slovenije!
  • 16/10/2018 – Telekom, zakaj molčiš?
  • 18/10/2018 – Shizofrenija nekega podjetja
  • 4/11/2018 – Telekom Slovenije – financerji sovraštva in laži
  • 15/11/2018 – Mednarodni dan strpnosti: Pošlji sporočilo!
  • 25/11/2018 – Predsednik vlade poziva k premisleku o oglaševanju na sovraštvu
  • 26/11/2018 – Telekom Slovenije je neetično podjetje
  • 30/11/2018 – Prodana stroka
  • 4/12/2018 – Ej, Telekom: Zaključek prve faze
  • 24/2/2019 – Ej, Telekom: Druga faza
  • 9/3/2019 – Ej, Telekom: Kaj delaš?
  • 14/3/2019 – Zbornica, poslušaj!
  • 16/3/2019 – Telekom Slovenije: Krvave stopinje sovraštva
  • 16/3/2019 – Telekom Slovenije: Zakaj oglašuješ na vsebinah sovraštva?
  • 22/3/2019 – Lepa Vida in medij sovraštva