O medijski pismenosti in problemu definicije laži, propagande in zavajanj v medijskem poročanju smo že pisali. Opozorili smo na potrebo po vsebinski redefiniciji medijske pismenosti, saj se trenutno vse preveč zatekamo k tehnodeterminističnim rešitvam, ki konkretnega problema zavedene javnosti ne rešujejo.

Celo nasprotno! Aktualni projekti nimajo z medijsko pismenostjo skorajda nič, v najboljšem primeru predstavljajo poskus uvajanja digitalne pismenosti kot veščine, s katero uporabnik pridobi rokodelske veščine s področja uporabe digitalnih tehnologij.

A zadeve se odvijajo tudi v smer problema prepoznavanja osnovne funkcije množičnih medijev v demokratični družbi in dodatnemu slabšanju celotnega področja. Vzemimo samo primer projekta NE/JA Slovenske tiskovne agencije.

Kaj je že funkcija medijev?

Začnimo na začetku. Funkcija množičnih medijev v demokratični družbi je v grobem podajanje preverjenih informacij in utemeljenih mnenj o tematikah, ki so relevatne za državljana, ki hoče sodelovati v odločevalskih procesih.

Če tega medij ne počne, potem gre za eno od oblik laži, bodisi za parodijo, propagando oziroma druge oblike dezinformacije. Skratka – podajanje preverjenih informacij je v samem bistvu množičnega medija, ki hoče opravljati svoje poslanstvo in ne more (ne sme!) biti dodana vrednost, ki je odvisna od dobre volje oziroma naključij.

Nadalje se moramo strinjati, da so dejstva nedeljiva, kar je v bistvu glavna razlika med njimi in mnenji. Vsakdo ima lahko mnenje, ki je lahko kontradiktorno z dejstvi o določeni zadevi – a pri dejstvih samih relativizacije ne sme (in ne more!) biti. Če do relativizacije pride, potem to niso dejstva, temveč v najboljšem primeru mnenja, v najslabšem primeru pa zavajanja.

Zakaj so dejstva sveti gral?

Ravno ta neprizivnost in enoznačnost dejstev jih dela za sveti gral novinarstva oziroma splošno komunikacije med ljudimi. O dejstvih se ne moremo prepirati. Ne moremo v smislu, da dejstva povezuje (heh) dejstvo, da se o njihovem pomenu strinjamo ozirom da obstaja prevladujoče mnenje (heh), da je nekaj dejstvo.

Tako navajanje dejstev tudi v medijskem svetu pomeni osnovo poročanja o dogodkih, z dejstvi se povezuje informativnost in nepristranost, že samo s selekcijo dejstev pa vplivamo na to, da lahko bralci dobijo o določenem problemu nepopolno informacijo.

Ob aktualnem trendiziranju opozarjanja na propagandistične medije, katerih edini namen je ustvarjanje izkrivljenega pogleda na svet, utrjevanje stereotipov in prepričan ter povezovanje že prepričanih brez kakršnekoli kritične refleksije do poročevalskih fenomenov, se je zaradi zgoraj omenjenih razlogov razvila struja, ki poudarja preverjanje dejstev oziroma podčrtava vlogo množičnih medijev pri objavljanju le-teh.

Preverjanje dejstev

A tukaj trčimo na prvi problem definicij, saj resničnost trditve že enačimo z dejstvom, kar ni nujno res.

Če na primer rečem “Zebe me” in trditev utemeljim z opisom občutka prezeblosti, še ni nujno, da je okolje resnično podhlajeno, saj je to odvisno od mojega osebnega prepričanja, kdaj je temperatura okolja dovolj nizka za tako izjavo.

Tako trčimo ob primerjavo dveh ali več mnenj o tem, kdaj lahko določeno situacijo okvalificiramo z določenim predznakom. Isto situacijo lahko več ljudi gleda s popolnoma drugimi očmi kar rezultira v različnih pogledih, ki pa so lahko vseeno OSNOVANI na dejstvih.

Poanta – preverjanje dejstev je kompleksen proces, ki za rezultat ponavadi nima jasnega odgovora, temveč ima v najboljšem primeru lahko lestvico oznak o resničnosti posameznih trditev, analiz oziroma informacij.

Če se strinjamo, da gre pri dejstvih za enopomenske in nedvoumne trditve, ki lahko obstajajo samo v enem položaju (da so resnične), potem se moramo strinjati, da preverjanje trditev v smeri ugotavljanja, ali je trditev dejstvo ali ne (po domače bi rekli, ali trditev drži ali ne) lahko teče samo med dvema položajema.

Pozor! To ne pomeni, da trditve niso lahko delno resnične oziroma da niso kombinacija izmišljotin in preverljivih informacij. Pomeni samo, da je pri takih trditvah preverjanje dejstev omejeno na posamezne kose trditev oziroma da so lahko določene trditve hkrati laž in resnica.

Družba cesarjevega palca

To ne bi bil bil tak problem, če ne bi kot družba vedno bolj hlepeneli po strogi dualnosti kvalifikacij izjav. Če ne bi bili kot družba vedno bolj potopljeni v družbo spektakla, kjer se razprava umika cesarjevemu palcu, ki pozna samo dve poziciji – laž ali resnica.

Hkrati niti ne vemo, zakaj bi bila resnica tako boljša od laži – preprosto sprejmemo hollywoodsko interpretacijo resnicoljubnosti, ki je v vsakem primeru boljša od laganja (in se na drugi strani zgražamo na krutostjo robotov, ki prinašajo slabe novice resnice) in se zaklinjamo, da hočemo samo in nič drugega kot resnico.

Tako se tudi “projekti preverjanja dejstev” v svoji osnovi lotevajo relativno pretencioznega izziva – določiti jasno mejo med lažmi in resnicami, saj naj bi to pomagalo ljudem pri odločanju, pri katerem hitro padejo v lastno jamo.

Pri čemer niti ni največji problem, da se novinarji pri preverjanju poslužujejo fraze “It’s complicated!”, temveč bolj to, da projekte preverjanja dejstev prodajajo kot ultimativne rešitve problema medijskega zavajanja, laži in propagande.

Zakaj je resnica bonus?

Tako pridemo do projekta iz uvodnega odstavka tega prispevka. Iz opisa projekta lahko vidimo, da

Spletni portal NE/JA se osredotoča na preverjanje dejstev v času kampanje za volitve v Evropski parlament – preverja trditve, ki se širijo tekom kampanje, razbija mite in pojasnjuje manj znana dejstva v zvezi z EU. NE/JA poobjavlja tudi sorodne vsebine partnerskih medijskih hiš.

Vir: https://neja.sta.si/o-projektu

Poglejmo kako to izgleda v praksi.

Na spletišču lahko najdemo prispevek, ki domnevno razbija mit o črpanju evropskih sredstev. Prispevek je sestavljen iz uvodne trditve in troodstavčnega odgovora vladne službe za razvoj, ki trditev zanika. Služba vlade je tako postavljena v vlogo dokončnega arbitra o tem, ali je trditev resnična ali ne.

Drugi prispevek se ukvarja s trditvijo, da je mehanizem vodilnih kandidatov nezakonit. Enostavna trditev, ki ima samo eno premiso in ki bi jo lahko okvalificirali kot laž ali resnico. Nezakonitost namreč pomeni, da zadeva nima osnove v pravnemu redu oziroma da ni podprta z zakonodajo. A odgovor je relativiziran, pri čemer ni jasno, zakaj je enoznačna trditev samo delno resnična.

In potem je tukaj še preverjanje trditve o financiranju programov za begunce, kjer se STA izmaže z oznako “težko preverljivo”. Oprostite? Trditev je enostavna – “Slovenija bo dobila denar.” Če je v tem trenutku ta podatek še neznan, potem je jasno, da je ta trditev v tem trenutku LAŽ, ne pa “težko preverljivo”.

Rekli boste, da se zatikam ob semantične figure, a pozor – kaj je laž in resnica drugega kot semantična figura? In če pristanemo na to trditev, zakaj potem sploh imamo projekte, katerih domet je izjava “komplicirano je”, a hkrati v uvodih poudarjajo, kako bodo preverjali trditve in razbijali mite.

Preverimo projekt, ki preverja izjave

Za konec še podatek o financiranju tega preverjanja trditev.

Projekt financira Evropska komisija. Financira ga torej politična entiteta, izvaja pa medijska organizacija, ki jo financirajo pretežno javno-državne entitete, kot so občine, ministrstva in druge službe javnega sektorja. Ironično – daleč največji financer slovenske tiskovne agencije je urad vlade za komuniciranje, vlada igra tudi ključno vlogo pri imenovanju direktorja prek nadzornega sveta.

Razumem – situacija je odvisna od države do države in tudi v preteklosti smo imeli primere izredno spolitiziranih imenovanj direktorja te tiskovne agencije ter imenovanja, ki so vsaj načeloma sledila logiki profesionalnosti. A vseeno bi lahko po logiki preverjanja dejstev in razbijanja mitov lahko zapisali, da je STA projekt aktualne vlade. Kaj nam to pove o njihovi nepristranosti?

Razumem – javna sredstva so po nekaterih teorijah boljša za financiranje neodvisnih medijskih projektov, a spet poudarjam – problem ni projekt sam, temveč umeščenost projekta v medijski prostor in njegova pravna podlaga. Ter pozicija arbitra, v katero silijo sami s pompoznimi trditvami in medlimi rezultati.

Sprememba paradigme

Spet imamo opravka s cesarjevimi novimi oblačili in ignoriranjem izvornega problema nedefinirane vloge medijev v demokraciji.

Relativizacija in navijaštvo, ki naj bi ga medijske hiše reševale z navijaštvom (za resnico) in s katerim naj bi posebej poudarjale zavezanost resnici, kaže na sistemski problem dekonstrukcije izvorne vloge novinarstva, ki ga taki projekti samo še utrjujejo.

Da si potem mediji, financirani s strani političnih entitet, jemljejo pravico do arbitriranja in še dodatno utrjujejo problem razkola med to in ono propagando, namesto da bi skozi celotno delovanje že tako ali tako poudarjali objektivno poročanje in se trudili, da bi čimbolj istovetno prikazovali situacijo.

Medij tako očitno sporoča: “Dejstva preverjamo samo, če nam politične entitete za to plačajo.”

Drugače pa ne?