Delavec enaindvajsetega stoletja
Ko se danes pogovarjamo o izkoriščevalskih delavskih praksah, si večina od nas zelo verjetno v glavi predstavlja posameznike z nedokončano izobrazbo, ki tezgarijo v slabo plačanih in prikritih delovnih razmerij.
Mladi in srednje do visoko izobraženi posamezniki, ki svoje kariere začenjajo v poslovnih obratih terciarnega in kvartarnega ekonomskega sektorja naj bi bili pred delavskim izkoriščanjem varni.
Resnica je na žalost drugačna.
Izkoriščevalske delavske prakse so v oglaševalskih agencijah, medijskih hišah, startupih in ostalih novodobnih zaposlitvenih praksah prav tako, če ne še bolj problematične, kot v bolj tradicionalnih ekonomskih branžah.
Ne samo, da so mladi “samostojni podjetniki” prepuščeni samim sebi v ekonomskem smislu, hkrati tudi na področju politične reprezentacije manjka predstavnikov ljudstva, ki bi opozorili na problematičnost tega ekonomskega izkoriščanja.
Izkoriščanje: Prej pravilo kot izjema
Generacija, ki je v digitalni ekonomiji vstopila na trg delovne sile, se je morala že ob začetku svoje “kariere” sprijazniti z dejstvom, da se bo namesto vzpenjanja po lestvici znotraj določenega podjetja morala dela lotiti bolj obrtniško.
Krmarjenje med eno in drugo stranko, med to in ono panogo, med to in ono državo vedno bolj spominja na cirkustantsko točko hoje po vrvi kot pa na odločitev o delu, ki bo povezano z izbiro izobraževalne poti pred tem.
Pri tem je škandalozno tudi to, da smo z geslom “več znaš, več veljaš” popolnoma devalvirali tudi poklicno izobrazbo, povzročili krizo na sekundarnem in terciarnem trgu delovne sile in hkrati ustvarili situacijo, kjer je izobrazba skoraj popolnoma odvojena od položaja na trgu dela.
Digitalna ekonomija: Nevidni delavci
Da bi bila situacija še bolj grozljiva, smo v digitalni ekonomiji vsi izkoriščeni na več načinov.
Najprej je tukaj ekonomija nadzora (surveillance capitalism), ki na fevdalističnih centrih digitalne moči (Facebook, Google, Apple, Amazon) kopiči naše osebne podatke, jih trži, preprodaja in z njimi operira kot s plačilnim sredstvom, nam pa vrača zmanipulirano sliko sveta, izkrivljeno podobo naše okolice in politično pasivizacijo.
Nato je tukaj ekonomija svobodnjakov, ki jih lahko delodajalec obravnava kot stroje – ko delovno silo potrebuješ, pritisneš en gumb in ko je ne potrebuješ več, pritisneš drug gumb. Delodajalec ima skorajda popolnoma proste roke pri razpolaganju z delavci, ki se morajo znajti, kakor se pač sami znajo. In ker vedno večja količina dela poteka oddaljeno (t.i. remote work), je tukaj najemanje in odpuščanje izenačeno s klikanjem po vsebinah spleta.
Tretji problem so ustvarjalci informacijske družbe, ki se iz položaja belih ovratnikov uspešnih in dobro plačanih programerjev, razvijalcev, oblikovalcev, vsebincev in kar je še teh funkcij spreminjajo v digitalne modre ovratnike. Otroke starši navdušujejo nad digitalno industrijo že v osnovni šoli, a s tem hkrati ustvarjajo poplavo delovne sile in nižajo ceno njihovega dela.
Brez politične podpore
Končno je tukaj velik problem tudi skoraj popolnoma odsotna politična podpora delavkam in delavcem iz zgoraj opisanih situacij, saj večina politikov še vedno misli, da se izkoriščanje dogaja samo v fizičnih poklicih in da ga v intelektualnih poklicih ni.
Prakse iz celega sveta jih postavljajo na laž in opozarjajo na vedno večji problem digitalnih modrih ovratnikov, ki pa jih politične elite že niso zaznale.
Še več – starejši politični predstavniki o digitalizaciji še vedno govorijo kot o poslovni priložnosti in prihodnosti, ter se ne zavedajo problema izkoriščanja visoko izobraženih mladih, ki se zaradi unikuma svojega položaja le redko obrnejo po pomoč oziroma opozorijo na svoje težave.
Delavske pravice za VSE delavce
Eden od razlog za mojo kandidaturo na neodvisni in nestrankarski listi Povežimo se je tudi želja po odprtju razprave o delavskih pravicah v enaindvajsetem stoletju.
Vedno večje število mladih se namreč v digitalni ekonomiji srečuje z vedno večjimi težavami pri iskanju zaposlitve, pri razvoju svojega potenciala in neprestano hlasta za mezdnim delom ter izumlja nove in nove nestabilne delovne prakse, ki na dolgi rok ne pomenijo nič dobrega.
V Evropskem parlamentu potrebujemo predstavnike državljank in državljanov, ki se bodo zavedali problema digitalne informacijske družbe, ki se bodo ukvarjali s problemi modrih ovratnikov v digitalni družbi in ki bodo zagovarjali pravice vseh delavcev – mladih in starih.
Podpri listo Povežimo se!
Moje ime je Domen Savič in na volitvah za evropski parlament 2019 kandidiram na nestrankarski listi Povežimo.se.
Več o mojih stališčih si lahko preberete tukaj.
