Ko sem se septembra 2018 lotil primera financiranja sovražnih medijev s strani podjetij v večinski državni lasti, si nisem mislil, da bo zadeva tako na široko odprla sistemske rane slovenske družbe in na večih mestih pokazala, kako nedorasli smo svetu, v katerem živimo.

Danes bi se rad osredotočil na še zadnji košček mozaika, ki znova dokazuje hude sistemske napake neodvisnih inštitucij, s pomočjo katerih naj bi aktivne državljanke in državljani lažje reševali družbene probleme.

Za kaj gre? Konec oktobra lansko leto (24.10.2018) sem v državni zbor posredoval peticijo, s katero sem državni zbor pozval k razpravi o smotrnosti in etično-moralni ustreznosti financiranja sovraštva s strani podjetij v državni lasti.

En dan po potrditvi prejema in ustreznosti peticije s strani državnega zbora se je peticija z mojimi osebnimi podatki znašla na portalih Demokracija in Nova24TV z žaljivim naslovom.

DZ: Ni sledljivosti dokumentov

Najprej sem se obrnil na državni zbor, kjer so mi pojasnili, da sledljivosti dokumentom ne izvajajo in da bi lahko peticijo posredoval nekdo iz komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, kamor je bila tudi naslovljena. Komisijo vodi Eva Irgl (SDS).

Na vprašanje, kaj naj v tem primeru naredim, sem dobil nasvet, naj se obrnem na predsednika državnega zbora, Dejana Židana (SD). V pogovoru mi ni znal povedati, kaj naj naredim oziroma na koga naj se obrnem, hkrati sem iz pogovora razbral, da državni zbor nima posebnih postopkov, ki bi se sprožili ob podobnih primerih.

Prvi alarm: Poslanke in poslanci lahko z dokumenti državljank in državljanov delajo kot svinja z mehom, državni zbor pa nima nikakršnih vzvodov sankcije.

Številko poslank/poslancev, ki so javno problematizirali odtekanje peticij iz državnega zbora: 0

IP RS: To niso vaši osebni podatki

Nato sem se obrnil na informacijskega pooblaščenca. Pojasnil sem, da sistem oddajanja peticije od pošiljatelja zahteva, da peticijo opremi s svojimi osebnimi podatki in da je v tem primeru prišlo do nelegalnega obdelovanja mojih osebnih podatkov, saj so moje osebne podatke neznani storilci posredovali tretjim osebam (vsaj uredništvom dveh medijev).

Odgovor informacijskega pooblaščenca je šokanten. Ker sem peticijo poslal s službenega e-mail naslova in ker imam pravno osebo registrirano na istem naslovu kot je moj naslov prebivališča, naj moji osebni podatki ne bi bili osebni podatki. Več v odločbi (.pdf, 500 kB).

Zadeva je bizarna z večih koncev. Analizirajmo:

1. Peticija zahteva OSEBNE podatke od pošiljatelja in čeprav je naslov zavoda Državljan D stvar javnosti, je bilo tokrat PRVIČ, da so lahko vsi naslov zavoda povezali z mojim zasebnim prebivališčem. Dosedaj naslov mojega zasebnega prebivališča ni bil znan, razkril sem ga šele s kandidaturo na evropskih volitvah, ki se je zgodila več kot pol leta po prijavi.
2. Odtekanje peticij iz državnega zbora očitno ni problematična za informacijskega pooblaščenca, ki v tem, da državni zbor ne zna ugotoviti, kako je peticija dobila noge, da državni zbor obdeluje osebne podatke fizičnih posameznikov brez občutka za zasebnost.
3. Smatram, da “neodvisne” inštitucije nočejo drezati po državnem zboru in nadlegovati te inštance z ugotavljanjem kršitev, zato je lažje fizičnemu posamezniku kršiti pravice in mu odgovarjati, da njegovi osebni podatki niso njegovi osebni podatki.

Ne pošiljate peticij!

Resno. Glede na lastno izkušnjo pozivam vse, da do nadaljnega v Državni zbor ne pošiljajo peticij, saj se vam lahko zgodi, da bodo vaše podatke poslanke in poslanci obdelovali brez vaše privolitve, da bodo vaše osebne podatke pošiljali na naslove tretjih oseb in da se jim ne bo nič zgodilo

Gre za še eno veliko zmago pravne države, ki ni sposobna nikakršne samoregulacije, nikakršne regulacije in ki dela vse po liniji najmanjšega odpora. Zakaj bi se nek inšpektor na informacijskem pooblaščencu dajal z SDS in SD, če lahko na drugi strani potunka Saviča in tako elegantno reši zadevo?

Alarmi bi morali zvoniti. Pa ne bodo. Ker je najboljša koalicija v Sloveniji SD&SDS. Do smrti.