Skoraj na isti dan sta dve opozicijski stranki izdali besedili, s katerimi prikazujeta svoje razumevanje informacijske družbe in napovedujeta ukrepe na tem področju.
Dokumenta je treba jemati resno – ne samo zato, ker prihajata iz naslova parlamentarnih strank, ki sta dejansko sposobni uvesti nekatere od ukrepov, opisanih v dokumentih, temveč tudi zato, ker zelo dobro opisujeta brezidejnost političnih akterjev na tem področju.
SDS: Slovenija – nosilka digitalne preobrazbe
Začnimo s tistimi, ki so svoje besedilo (.pdf, 466 kB) objavili prvi (petek, 13.9.2019). Dokument za izhodišče vzame DESI indeks in opozarja, da Slovenija na tem področju nazaduje. Izpostavlja, da je najbolj kritično področje uporabe digitalnih storitev, najboljše pa digitalne storitve javne uprave. Se pravi – ponudba je, povpraševanja pa ne.
Kot razlog za manko povpraševanja SDS izpostavlja povečanje varnostnih incidentov in ponuja rešitev – blockchain tehnologija. Nato strategija razlaga blockchain tehnologijo, omenja prednosti na različnih področjih in napoveduje, da bo legalizirala in kodicifirala poslovanje z blockchain tehnologijo.
Najbolj zgovorni so praktični primeri implementacije, ki sledijo logiki tehnodeterminizma in izumljajo probleme, kamor bi lahko plasirali že izumljene rešitve. SDS izbere rešitve na področju kmetijstva, odpadkov, e-uprave, zdravstva in razpisov, kjer pojasni, da bi lahko s tehnologijo blockchain izboljšali poslovanje, zmanjšali zamude pri plačevanju, varovali zasebnost posameznikov.
Par res zanimivih citatov:
Dokument tako informacijsko družbo in digitalno preobrazbo zreducira na uporabo blockchain tehnologije, navede par rešitev, za katere je problem šele potrebno najti (hitrejše potrjevanje statusa cepljenja? Hitrejše kot pogled pooblaščene osebe v kartoteko? Pametna mesta?) in zaključi, da bi morala Slovenija to storiti med predsedovanjem Svetu EU 2021.
NSi: Pametna Slovenija
NSi gre iz istega problemskega izhodišča (DESI 2018) malo širše (.pdf, 3MB). Poleg obveznega umikanja države iz gospodarstva in nižanja davkov ter ustvarjanja privlačnega okolja za zagonska podjetja in povezovanja sistema izobraževanja z industrijo, se NSi osredotoča na termin industrija 5.0, ki opisuje sodelovanje pametnih strojev in ljudi.
A tukaj naletijo na simpatičen lapsus. Po eni strani naj bi se država umikala iz gospodarstva in pustila ljudem proste roke, po drugi strani pa NSi predvideva ustanovitev večih državnih organov na to temo.
Hkrati naj bi država skrbela za “postavljanje družbenih norm in pravil”, s čimer mogoče mislijo pisanje zakonodaje, a s tem signalizirajo napačno razumevanje fraze družbene norme – ki jih država komunicira tudi s šolstvom, kulturo in drugimi bolj “mehkimi” področji.
In če je bilo to mogoče aktualno deset let nazaj, se danes informacijska družba prepleta s tako veliko področji, da je centralno-plansko gospodarstvo bolj cokla kot promotor. Še več – države, ki jih navajajo v dokumentu (Estonija, Avstrija…) so v preteklih letih odpravile centralne točke upravljanja in se z digitalno družbo ukvarjajo celostno, znotraj različnih akterjev.
Poleg mantre “digitalno je boljše” ima tudi NSi par res problematičnih točk razvoja. Najprej so tukaj pametna mesta in še večji tehnodeterminizem v šolstvu, kjer bodo učenke in učenci deležni predvsem digitalnih veščin, s katerimi bodo ustvarjali digitalne ovratnike.
Hkrati kibernetsko varnost omenjajo samo kot refren dokumenta, čeprav se je v aktualni dobi že večkrat izkazalo, da je to eno od najbolj pomembnih področjih – sploh če ga pokombiniramo s spletnim fevdalizmom, ki nažira avtonomijo držav na spletu.
Končno sporočilo
Dokumenta sta še en dokaz v vrsti primerov, kako Slovenija o prihodnosti razmišlja z okvirji iz preteklosti. Beleženje in združevanje dobrih praks iz tujine me spominja na restavracijo, ki bi se odločila, da bo vzela najboljši hamburger iz restavracije A, najboljšo juho iz restavracije B, najboljši golaž iz restavracije C in jih nato zmešala v eno jed.
Primeri iz različnih koncev sveta ne upoštevajo zgodovinske komponente posamezne države, ne upoštevajo slovenske realnosti, ne upoštevajo niti dejanskih problemov v naši družbi, temveč skušajo na način a la carte nanizati najbolj zanimive inovacije in jih skušati prikazati kot sistemske rešitve.
Še več – stranki namesto resničnih inovacij, ki bi temeljile na analizi problemov in lastni inovativnosti za osnovo jemljeta pristransko lestvico DESI, ki za metodologijo jemlje analizo spletišč in uradne podatke dostopa do interneta ter nato na to naniza seznam inovacij iz celega sveta.
Hkrati se oba dokumenta skoraj v celoti izogneta problema digitalne državne avtonomije, ki je v trenutnem svetu spletnih fevdalcev (Google, Apple, Amazon…) vedno večji problem in bo v prihodnosti predstavljal eno bolj pomembnih področji, kjer bomo potrebovali jasno zdefinirano vlogo države in hkrati še vedno ostajata slepa za pojav digitalnih modrih ovratnikov ter delavskih pravic, povezanih s tem fenomenom.
Zamujena priložnost. Zveni znano.
