Ogenj, dim in Požar

28.09.2019Osebno

Skoraj do dneva natančno je na prvo obletnico naše kampanje “Ej, Telekom!” izbruhnil nov škandal v povezavi s podjetji v državni lasti in kvazi-medijskimi portali.

Prakse, opisane v novem primeru so podobne tistim, na katere že več kot eno leto opozarjamo mi – komercialno nezanimivi portali dobivajo veliko denarja s strani oglaševalskih proračunov podjetij v večinski državni lasti, hkrati pa jih podpira ministrstvo za kulturo z denarjem iz proračuna.

Medijsko zanimanje je bilo v slednjem primeru zagotovo večje kot za naše opozarjanje oglaševanja državnih podjetij na propagandističnih portalih.

O razlogih lahko ugibamo, navsezadnje se v obeh zgodbah pojavljajo isti akterji, je pa res, da je politična zaslomba tovarne sovraštva zelo drugačna od kvazi-novinarjev, ki se te dni vrtijo po drugih medijih.

Jedro sistemskega problema

Kot že rečeno – v obeh zgodbah se pojavljajo povezave med oglaševalskimi proračuni državnih podjetji in medijskimi portali. V obeh zgodbah stroka opozarja na neprimernost takih povezav in na mogoče pritiske, ki izhajajo iz takih zgodb.

V obeh zgodbah se pojavljajo komercialno popolnoma nezanimivi portali, ki svoje uradne podatke obiskanosti skrivajo kot kača noge in jih ni mogoče nepristrano preveriti.

V obeh zgodbah odgovorni v državnih podjetjih ne znajo pojasniti, zakaj oglašujejo na takih portalih in zakaj to počnejo, čeprav se v specifičnih primerih vsebine njihovi oglasi pojavljajo poleg vsebin, ki niso skladne z njihovimi lastnimi etičnimi kodeksi.

Skratka – gre za sistemski problem. To pomeni, da se ista stvar dogaja na različnih koncih, nastopajo pa isti akterji. Ki financirajo iste tržno popolnoma irelevantne akterje na drugi strani.

(Ne)primeren odziv drugih medijev

Kot že rečeno, je bil medijski odziv v primeru “Ej, Telekom” in primeru Požar zelo različen. Če naprej pogledamo količino odzivov, jih lahko v primeru “Ej, Telekom!” preštejemo na prste ene roke, medtem ko se je pri Požarju odprl plaz poročil, pogovorov, razprav in drugih oblik medijske analize tega fenomena.

Seveda pozornemu bralcu ne bo ušlo, da so bili ti odzivi relativno površni in niso zajeli sistemskosti problema, temveč so se večino časa ukvarjali s fenomenom medijskega plačanca. Kontekst je izostal, kot da bi šlo za neko redko rastlino, ki bi pognala v Botaničnem vrtu.

Še več – le nekaj dni po razkritju je direktor enega od podjetij, ki je udeleženo v financiranje sovraštva skozi oglaševanje prejel nagrado – novinarji v vprašanjih direktorja s problematično temo financiranja sovraštva seveda niso motili.

Političen molk

Zgovoren je tudi molk političnih strank v obeh primerih.

Medtem ko se stranke z velikim veseljem oglašajo, ko to njim ustreza, čeprav gre za relativno majhne zgodbe brez dolgoročnih posledic, so ob dejstvu, da podjetja v državni lasti prek oglaševanja regulirajo neodvisno novinarstvo, obmolknile.

Tako opozicijske kot koalicijske stranke so ob dejstvu, da podjetja v državni lasti financirajo medijske portale in preko oglaševalskih proračunov na nek način urednikujejo ostale tiho.

Čeprav ob vsakem dnevu svobode medijev (3. maj vsako leto) izrekajo javne besede podpore, poudarjajo pomembnost neodvisne četrte veje oblasti in se v tujini hvalijo z novinarsko sceno v Sloveniji, so v obeh primerih ostali tiho.

To sicer ni čisto res. V našem primeru je članica oziroma član komisije za človekove pravice, peticije in enake možnosti le dan po tem, ko smo jim poslali peticijo in prosili za razpravo o tem problemu, to peticijo preposlal na taiste propagandistične medije.

Ni se oglasilo društvo novinarjev Slovenije, molčali so v Združenju novinarjev in publicistov, tudi druga stroka je ob tem problemu gledala stran.

Družba plačancev

Če smo od septembra 2018 na več različnih načinov zelo plastično prikazali zlizanost strankarske politike, podjetij v večinski državni lasti, medijev in ostalih predstavnikov javnosti, je primer Požar samo še potrdil naše ugotovitve in dokazal še nekaj – v Sloveniji javnost ne obstaja.

Obstajajo samo različni tabori, zlizani s političnimi strankami in medijskimi delavci, ki se obračajo po vetru in ki jim je skrb za normalno demokratično okolje zadnja briga.

To je za državljanke in državljane hud problem, ki vodi v izredno polarizirano družbo političnih taborov brez zdrave sredine, v kateri je dovoljena razprava. Nam ostanejo samo grenke kokice. In zavedanje, da izgubljamo enega od glavnih gradnikov demokratične družbe.