V zadnjih tednih se je v javnosti spet odprlo vprašanje madžarskih tovarn sovraštva, ki v slovenskem medijskem prostoru že več let širijo sovraštvo, laži, propagando in neumnost.
Povečana izpostavljenost tega problema je botrovala dvema dejstvoma. Dejstvu, da so mediji ponovno objavili stare ugotovitve o problematičnemu financiranju propagandističnih portalov in mu dodali nove informacije ter dejstvu, da so se o teh informacijah izrekli tuji politiki.
Glede na to, da na problem propagandističnih medijev v Sloveniji opozarjam od septembra 2018, naj podčrtam nekaj tematik, ki se jih v tem novem pogrevanju starih informacij mediji in javnost načrtno ali ponesreči izogibajo.
Politična odgovornost
Veliko sem te dni slišal o politični odgovornosti. Premier v odstopu Marjan Šarec je ost uperil v državnozborske komisije, evropska poslanka Tanja Fajon je pozivala k preiskavi organov, drugi so spet upe polagali v nacionalni preiskovalni urad, ki preiskuje zadevo.
Nihče se ni vprašal, kako je mogoče, da tovarna sovraštva v vseh teh letih obstoja ni znala pridobiti drugih oglaševalcev, kot so povečini državna podjetja, ki predstavljajo glavnino oglaševalskega kolača tega propagandističnega glasila.
Nihče se ni vprašal, kako je mogoče, da premier in celotna vlada v vseh teh letih niso bili sposobni prekiniti teh tokov oglaševalskega denarja, ki se po zadnjih ugotovitvah na tovarno sovraštva stekajo prek hrvaškega podjetja, povezanega z osebami, ki vodijo oglaševalsko agencijo Pristop.
Nihče se ni vprašal, kako je mogoče, da država z vsem svojim aparatom inšpektorjem in drugih nadzornih organov ni bila sposobna proti tovarni sovraštva uvesti in uspešno zaključiti enega postopka na temo medijske regulacije in oglaševanja.
Nihče se ni vprašal, kako je mogoče, da so vsa ta leta na taisto tovarno sovraštva, o kateri so mediji pisali vsaj od leta 2015, redno hodili taisti politiki, ki se danes zgražajo nad njo in kako je mogoče, da taisti politiki šele sedaj ugotavljajo, kakšna katastrofa je ta medij, navkljub večim pozivom javnosti, državnozborskih peticijah, medijskimi objavam in objavam v tujini?
Nihče se ne vpraša, kako je mogoče, da javnost v državni zbor pošlje dve peticiji s pozivom po politični razpravi o tem problemu, pa se prva naslednji dan (!) znajde na taisti tovarni sovraštva, drugo pa obravnavajo na hitro, na zaprti seji z več kot sto drugimi peticijami.
Moje mnenje: Politiki so se med seboj dogovorili in si razdelili plen. Da gre davkoplačevalski denar v madžarsko tovarno sovraštva in da tam končajo oglaševalska sredstva, ki jih tja pumpajo oglaševalske agencije z izredno zapletenim lastniškim okvirom.
Strokovna odgovornost
Nihče se ni vprašal o tržni smotrnosti masovnega zakupovanja oglaševalskega prostora s strani podjetij v večinski državni lasti na mediju, za katerega nihče uradno ne ve, kako gledan oziroma bran je.
Nihče se ne vpraša, kako lahko Telekom Slovenije tako očitno deluje v neskladju s svojimi etičnimi standardi oziroma ne zmore utemeljiti oglaševanja na vsebinah laži, sovraštva in nestrpnosti.
Nihče se ni vprašal, kako je mogoče, da “strokovna revija” Marketing Magazin objavi kolumno takratnega odgovornega urednika z zgornjim naslovom, ki potem čez nekaj časa magično izgine iz portala, se pa kot odmev pojavi na taisti tovarni sovraštva.
Nihče se ne vpraša, kako celotna oglaševalska stroka ne opravi niti ene strokovne razprave na to specifično temo oziroma se tema financiranja sovraštva, ki je svetovni trend, ne pojavi na niti enemu strokovnemu festivalu oglaševalske stroke v Sloveniji.
Nihče se ne vpraša, kako neodvisna je pravzaprav stroka, če je podjetje v večinski državni lasti Telekom Slovenije eden od njenih glavnih financerjev, agencija, ki prek hrvaških satelitov usmerja oglaševanje taistega podjetja na tovarnah sovraštva, pa ena največjih agencij v Sloveniji.
Medijska odgovornost
Nihče se ne vpraša, zakaj si samo določeni novinarji upajo pisati o tej temi, zakaj se nad skoraj vsemi novinarji, ki si upajo pisati o tej temi skoraj takoj zgodi javni pogrom in zakaj se uredniki izogibajo podrobno preiskati to temo, izpostaviti VSE lokalne akterje v njej in zadeve ne zreducirati na relacijo politične stranke in madžarskega režima.
Nihče se ne vpraša, zakaj se Društvo novinarjev Slovenije oglasi samo dvakrat, zakaj ga nihče ne posluša in zakaj se zadeve začnejo premikati šele, ko se dobesedno pod vlak vrže en državljan (D), ki temu nameni več kot dve leti svojega časa, energije in volje ter svojega denarja in pri tem doživi medijski umor, grožnje s smrtjo, nadlegovanje po telefonu in internetu, laži o svojem delu in vse ostalo.
Nihče se ne vpraša, kako je mogoče, da demanti novic na tovarni sovraštva objavijo tako Evropska komisija, slovenska policija in drugi akterji, pa novinarji konkurenčnih medijskih hiš ne zmorejo o tem povprašati odgovornih in od njih zahtevati reakcije.
Neodgovorjena vprašanja
Če bomo sedaj dopustili, da vsa zgoraj omenjena vprašanja ostanejo neodgovorjena in vsi vpleteni ne bodo prevzeli svojega dela odgovornosti, potem bomo vse skupaj zreducirali na politikantsko obmetavanje z blatom, ki ne bo rešilo problema, temveč ga bo samo zabrisalo.
Podobno kot se pri umoru Julija Cezarja na koncu ni vedelo, kateri od senatorjev mu je zadal smrtni vbod, se bo tudi tukaj lahko vse skupaj končalo z demonizacijo “zunanjega sovražnika”, brez da bi ovrednotili in kritično označili tudi peto kolono znotraj naših meja.
Mogoče se vam zgoraj našteta dejanja so-krivcev od politike, državnih podjetij, medijev in posrednikov ne zdijo pomembna oziroma kritična. A to je napačno razmišljanje. Financiranje sovraštva je sistemska napaka. To pomeni, da je veliko ljudi zafrknilo veliko različnih stvari na različnih mestih. Brez odgovorov na zgornja vprašanja bomo zaključili eno etapo in začeli drugo. Kjer bodo vsi financerji, koordinatorji in pobudniki ostali na svojih mestih, brez da bi se jim karkoli zgodilo.