Zgroženi nad grožnjami

22.02.2020Osebno

V tem pred-predvolilnem času veliko poslušamo tudi o grožnjah, ki jih ali pa naj bi jih prejemali politični predstavniki. Pustimo za trenutek ob strani lažne prijave in izmišljotine in se osredotočimo na dejanske grožnje, ki prihajajo po različnih medijih.

Kot človek, ki zadnje nekaj let zaradi svojih aktivnosti prejema različne grožnje in žaljivke na račun svojega dela, se temu ne čudim – še več, to je za aktualne razmere popolnoma normalno.

Nova normalnost

Spet gre za eno tistih sistemskih napak, kjer stanja ni mogoče zreducirati na enega krivca, temveč se moramo zagledati v preteklost in spremljati, kako smo lahko dovolili, da je javna govorica devalvirala do te mere. Ni bilo hitro, ni bilo enostavno.

Aksiom družbe je gostilniško kvantanje. Vedno je obstajalo in vedno bo obstajalo. V limitu gostilne niti ne dela prevelike škode, a problem se pojavi takoj, ko politika to govorico zavoljo ustvarjanja lažne bližine s potencialno volilno bazo vzame za svojo.

Ko se enkrat ljudje na poziciji moči odločijo, da bodo s takim govorjenjem pokazali kolegialnost in povezanost s svojo volilno bazo, dobi volilna baza signal – tako govorjenje je legitimno!

Začne se počasno curljanje takega govora na vse mogoča mesta javnega izražanja – spletni forumi, javna pisma, klici v radijske in televizijske oddaje, ki tečejo v živo.

Tak govor postane nova normalnost.

Spodletela kodifikacija

Nato se nekdo odloči in skuša temu pojavu nadeti ime. Zaradi heterogenosti govora je to skoraj nemogoče, saj se v tem bazenu znajde preklinjanje, osebne žaljivke, grožnje s smrtjo, sovražni govor in vse ostalo, kar pripelje do nove težave – vsakič, ko se nekdo začne pogovarjati o tem problemu in omeni samo eno od zgoraj naštetih kategorij, mu nasprotnik takoj vrne z omembo druge kategorije, ki se ne more primerjati s prvo.

Ko kodifikacija fenomena spodleti, se ta lahko širi še hitreje, saj lahko vsaj izvajalec sam zase trdi, da “on pa že ne preklinja/žali/grozi/sovraži (obkroži eno)”, temveč dela nekaj drugega.

Pojem, s katerim naj bi heterogen pojav kodificirali postane prazen in neuporaben – še največja vrednost popularizacije termina sovražnega govora je v retorični floskuli, namenjeni smešenju ali zaničevanju nasprotnikov v razpravi.

Opazovanje požara

Na to se zgodi naslednja stvar – parafrazirano bi lahko rekel, da hiša začne goreti, vsi pa opazujejo požar in se sprašujejo, kdo bo ukrepal. Ponavadi se v tej fazi začnejo predlogi bolj ali manj represivne zakonodaje, pozivanja k sankcijam in nova serija groženj, žaljivk in laži proti tistim, ki grozijo, lažejo in žalijo – saj veste, to je sedaj normalno.

Ker fragmentirana družba ne zmore enoglasno obsoditi in izločiti problematičnih posameznikov (ker je družba preveč segmentirana in ker v bistvu nihče ne ve, kako naj problem, ki ga je treba izločiti, poimenuje), se oblikujejo medijski in mnenjski tabori. Vsak najde svojega, v katerem mu okolica nastopanja ne označuje kot problematičnega in dela naprej.

In ker ključni družbeni akterji (politika, znane osebe, mediji) niso sposobni jasno obsoditi posameznikov, temveč se zaradi fragmentirane družbe v posameznih taborih še naprej ojačuje taka govorica, se nato tabori z zgražanjem in obsojanjem take govorice večinoma referirajo na “tiste druge”.

Hiša izgine iz kolektivnega spomina

Nato se zgodi zadnja faza – goreča hiša, v kateri smo do tedaj živeli vsi, izgine iz kolektivnega spomina.

Nihče se več ne spomni, da živimo v skupni državi, da imamo skupne vrednote, ki poganjajo to družbo in vsi priročno pozabijo, da niso samo pripadniki enega političnega plemena, temveč so plemena povezana v plemensko skupnost.

Tudi razpad kolektivne družbene zavesti se ne zgodi postopoma, temveč gre po istih stopinjah kot legitimizacija žaljivk, kletvic in groženj. A problem nastane šele takrat, ko se plemena spravijo na predstavnike ene od vej oblasti, čeprav je ravno oblast tista, ki je to tribalizacijo spodbujala, odobravala in celo načrtno izvajala.

Da bi se kdo pred tem ozrl po drugih plemenih oziroma opazil, da se iste stvari že več deset let dogajajo spolnim manjšinam, etničnim manjšinam, posameznikom, ki javno delujejo brez močne politične zaslombe – to je onkraj dojemanja. Da bi kak novinar vprašal politike, ki so tarče groženj, kako so v preteklosti sami spodbujali in koordinirali ravno tako navijaštvo – to je onkraj dojemanja. Da bi nekdo vprašal medije, kako lahko še vedno legimirajo politike in javne osebe, ki svoj nastop gradijo na točno taki govorici – to je onkraj dojemanja. Hiša gori, nimamo sedaj časa za razprave.

Skratka – Politika več let poziva, da se mora zgoditi ulica, potem pa so politične posameznice in posamezniki presenečeni, ko nekdo potrka na njihova vrata.

Namesto konca

Brez besed.