V začetku februarja je javna televizija v svojih informativnih oddajah začela uporabljati posnetek, ki ga je posnela in na lastnem twitter profilu objavila neka politična stranka.

V spodnjem levem kotu je vir posnetka podpisan, v originalu je zraven še glasbena podlaga.

Moje vprašanje se je glasilo:

Spoštovani,

v osrednji informativni oddaji Dnevnik, sem v petek, 7.2.2020 v
prispevku o sestavljanju nove koalicije
(https://4d.rtvslo.si/arhiv/dnevnik/174670371/00:01:52) zasledil
oznako Video: SDS, kar razumem kot uporabo strankarske propagande za
informativne namene.

To se mi zdi problematično iz večih pogledov:

– Glede na to, da je material pri tej novici uporabila samo javna
televizija, lahko domnevam, da imajo ustvarjalci z opozicijsko stranko
SDS poseben odnos, ki omogoča uporabo strankarskega materiala. To meče
slabo luč na neodvisnost in nepristranskost dela javnega zavoda.

– Glede na znano retoriko stranke SDS, ki poziva k neplačevanju
prispevka za javni medij, me čudi, da ustvarjalci ne vidijo problema
pri uporabi strankarske propagande v informativne namene.

– Nadalje je problematičen vidik avtorskih pravic in sklepanja pogodb
s političnimi strankami za “dobavo” videomateriala, da vprašanj okrog
zasebnosti vseh oseb na posnetku niti ne omenjam.

V objavi posnetka vidim tudi domnevne kršitve Programskih načel
(nepristranskost, verodostojnost, odgovornost).

Vesel bom ukrepanja.

Včeraj, 24.2.2020, je prišel odgovor Varuhinje.

Spoštovani gospod Savič,
prejela sem vaše sporočilo, v katerem ste vprašali, ali je uredništvo Informativnega programa TV Slovenija ravnalo prav, ko je poročilo o sestavljanju koalicije v Dnevniku 7. 2. 2020 opremilo s posnetkom, ki ga je ustvarila politična stranka.

Najprej kratek odgovor: “Menim, da uporaba video posnetka, prostodostopnega na spletu/družbenem omrežju, ni napaka ali kršitev meril. Pri takšni uporabi neavtoriziranih virov pa je potrebna dodatna in posebna pozornost uredništva, posnetek je treba ustrezno označiti in občinstvu pojasniti, zakaj je bil uporabljen. Na to bom še posebej opozorila uredništvo.”

V nadaljevanju zapisujem več podrobnosti.

Vaše vprašanje sem v anonimizirani obliki posredovala odgovorni urednici Manici J. Ambrožič, ki je odgovorila:

” Spoštovani gospod Savič,
v javnem zapisu na Facebooku ste sporočili, da ste se s svojim vprašanjem glede teh posnetkov obrnili na Varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev, zato Vas naslavljam po imenu.   
Omenjenega slikovnega materiala pri tej novici ni uporabila samo javna televizija, kot ste zapisali. Posnetke pogajanj je stranka SDS na svojem twitter profilu javno objavila ob 18h, ob 19h uri smo javne posnetke s twitter profila objavili v naši oddaji, za objavo pa so se odločili tudi kolegi s komercialne televizije z osrednjo informativno oddajo ob 19h.     
Ustvarjalci Informativnega programa TVS s stranko SDS nimamo nobenega posebnega odnosa.  Vaša obtožba je nadvse žaljiva in podcenjujoča. Kot rečeno, v oddajo smo umestili javno objavo s tviterja in navedli vir.

Kot primer podobne objave naj navedem nedavni pogovor predstavnikov slovenske vojske in države z našimi vojaki v Erbilu. V naših oddajah smo uporabili javno objavljene posnetke Urada predsednika države.
Vsako od teh objav postavimo v kontekst, zato zavračam očitke o tem, da smo sodelovali v strankarski propagandi. Analitično in kritično spremljamo dogajanje na slovenskem političnem prizorišču. Delamo v javnem interesu in v skladu z novinarskimi standardi, svojih novinarskih in uredniških odločitev, ki morajo biti vedno in dosledno v služenju javnemu interesu, pa ne prilagajmo odnosu posameznih strank ali politikov do naše ustanove.”

Menim, da je odgovorna urednica ustrezno pojasnila in argumentirala uporabo posnetka, ki ga ni posnel snemalec javnega medija, ki torej ni avtoriziran, vendar je bil javno objavljen in dostopen prek družbenega omrežja. Vir je bil na posnetku ustrezno grafično označen (Vir: SDS), in sicer na enak način, kot v drugih podobnih primerih. Pritrjujem urednici, da takšna uporaba ne more biti problematična, če uredništvo pretehta, da ima posnetek informativno vrednost. Menim, da uredništvo ni ravnalo narobe, ko se je odločilo, da potek pogajanj ilustrira z edinim dostopnim videogradivom.

Poklicna merila in načela novinarske etike RTV Slovenija ne prepovedujejo uporabe spletnih virov, terjajo pa posebno previdnost. V točki 1. 3. o preverjanju dejstev izrecno piše: “Posebna previdnost je potrebna pri uporabi neavtoriziranih virov z interneta, saj je dostop do medmrežja omogočen vsakomur brez omejitev, zato bi nekritična uporaba podatkov iz teh virov lahko pomenila dezinformiranje javnosti. Pred objavo neavtoriziranih vsebin z interneta je treba preverjati vsa dejstva. Če se vendarle odločimo za objavo neavtoriziranega vira z medmrežja, pa je treba to zelo jasno navesti.”

Posnetek ob tem ne posega v zasebnost nejavnih osebnosti, ampak prikazuje dogodek, ki so se ga udeležili politiki (absolutno javne osebe). Dogodek ni bil tajen, potekal pa je za zaprtimi vrati, kar v politični in diplomatski praksi ni redkost. Pri nas prevladuje praksa, da so dogodki zaprti za novinarje, medtem ko je fotografom in snemalcem na voljo nekajminutni fototermin. V tujini so pogosti primeri, ko takšne posnetki zagotovi bodisi inštitucija bodisi akreditirana televizija, ki je potem posnetke dolžna distribuirati drugim medijem (takšen primer so pri nas posnetki sej Državnega zbora, pravico do snemanja ima le TV Slovenija).

Menim pa tudi, da bi bilo z vidika transparentnosti in natančnosti primerno, da bi se občinstvu izrecno povedalo, kako je uredništvo prišlo do posnetka in zakaj se je odločilo za njegovo uporabo. saj je zapis vira gledalce lahko zbegal ali sprožil ugibanja in drugačne razlage, o čemer navsezadnje priča tudi vaše sporočilo. Da TV Slovenija nima lastnih posnetkov, ker je bil dogodek zaprt, je bilo sicer v prispevku povedano, uporaba drugega vira je bila razumljiva iz konteksta. Menim pa, da bi bilo v podobnih primerih treba to pojasniti še z besedo in grafiko.

Menim še, da je pri presoji, kdaj in kako (če sploh) v javnem mediju uporabiti objave z družbenih omrežjih, potreben enako skrben premislek tako za besedilne kot fotografske in avdiovizualne objave. Odkar tudi javne inštitucije in nosilci javnih funkcij doma in po svetu številne informacije posredujejo prek družbenih omrežij, so takšne objave postale nepogrešljiv vir informacij. Prvotne medijske razprave o tem da bi bilo treba tovrstne objave bojkotirati, se niso obnesle, mediji velikokrat nimajo druge možnosti, kakor uporabiti sporočila, posredovana preko tega kanala. Druga možnost bi bila, da bi za te informacije prikrajšali svojo publiko. O uporabi objav pa morajo uredništva vsakokrat posebej pretehtati, glede na njihovo informativno vrednost. Dodajam, da se s podobnimi dilemami soočajo tudi drugi mediji po svetu, o čemer berem tudi v poročilih drugih medijskih ombudsmanov.

Naj omenim še svojo izkušnjo s starejšo publiko javnega medija: številni ne razumejo, kaj je tviter, predvsem pa, zakaj se izjave nekaterih politikov na TV Slovenija prikaže v obliki grafičnega zapisa, namesto, da bi novinarji izjave posneli, da bi jih torej gledalci videli in slišali. Nekateri celo menijo, da medij nekatere javne osebnosti namenoma ignorira; tem pritožnikom je težko pojasniti, da so se kar sami odločili, da bodo raje “govorili” v tviter kot v mikrofon ali kamero. Vendar je to že druga razprava.

Moj komentar odgovora:

Po mojem mnenju gre tako pri odgovoru urednice kot tudi pri odgovoru Varuhinje za signal propadanja standardov javnega medija. Posnetek, ki v nobenem primeru ne opravičuje vključevanja v poročanje o dogodku in bi se ga dalo pokriti tudi z simbolično podlago, kaže nevarno izenačevanje informativnih žanrov s strankarsko propagando, ki jo mediji objavljajo pod izgovorom ekskluzivitete.

S tem medij izgublja suverenost ter sporoča političnim akterjem, da bodo v primeru, ko se bodo ti odločili za zaprtost dogodka, mediji z veseljem poobjavili promocijske videoposnetke stranke. Kdo ve – mogoče enkrat celo z originalno glasbeno podlago.