Slovenska vojska v službi madžarskega sovraštva 6

26.05.2020JavnoMORS Sovraštvo

Berete komentar prvih petih objav serije Slovenska vojska v službi madžarskega sovraštva. Da boste na tekočem, preberite še prvi, drugi, tretji, četrti in peti del.


Za domovino gre!

Nekje ob koncu poletja 2015 je urednik Rok Čakš na portalu Domovina.je objavil komentar z naslovom “Domovina v srcu, na papirju in na svetovnem spletu” 1.

Z vprašanjem, “kako naj bomo potem Slovenci, brez najmanjšega občutka za nacionalno pripadnost in ponos, v globalnem svetu enakovredni sogovorniki narodom globokega zgodovinskega spomina in identitete?” je tržno potrebo po samozavesti Slovencev povezal z nastankom novega medijskega projekta, ki “se v ringu pridružuje velikim in močnim igralcem z neomejenim kapitalskim in/ali političnim zaledjem.”

Rok poudarja, da so se “neodvisni od teh struktur (smo se) medija lotili z velikim entuziazmom in nekoliko manjšim proračunom, primerljivim s kakšno uredniško plačo v osrednjih medijih. Ob zavedanju, da jim na številnih področjih ne moremo konkurirati, bomo skušali unovčiti tiste prednosti, ki gredo nam v prid. Domovino (spletno in tiskano) za vas ustvarja ekipa mladih, izobraženih in razgledanih ljudi, polnih ustvarjalnih idej, predvsem pa dojemljivih do trendov sodobnega, hitro spreminjajočega se sveta. Odvisni želimo biti zgolj od vas, spoštovani bralci. Na vas se obračamo z upanjem in pričakovanjem, da nam omogočite ustvarjati medij, ki bo rasel v skladu z našimi idejami in predstavami.”

Komentar o slovenskem ponosu se zaključi z videoposnetkom. Petja italijanske himne. S korejskimi podnapisi.

Konec maja 2020 na portalu Iskreni.net, ki pripada zavodu Iskreni, lastniku portala Domovina.je, Tadeja Kreč objavi komentar z naslovom “Razmislek ob medijski nedelji …”2

V njem objavlja premislek o medijih, kako si ljudje želijo, da mediji ne bi poročali o škandalih, kako je poročanje medijev enostransko in kako spletna stran župnije opozarja, da je medijsko izkrivljanje resnice nevarno.

Avtorica tudi pojasnjuje, da “vsak medij od svojega nastanka služi tistim, ki imajo – navadno preko denarja – vpliv na njegovo delo. Sledenje denarju in lastnikom vodi do določenih organizacij, ljudi in/ali politikov, ki imajo na medij vpliv.”

Dodaja še, da je pomembnejši del odgovornosti za boljše medije tudi na strani javnosti. “Tistih, ki pogosto nekritično spremljajo vsebine, ki jim slepo verjamejo in se ne zavedajo, kako zelo te nanje vplivajo. Odgovornost nosijo vsi tisti, ki medije finančno podpirajo – ali pa ne. Tisti, ki se oglasijo, ko mediji iščejo sogovornika – ali pa medije preklinjajo v zavetju doma, gostilne ali pred ekranom pod krinko anonimnosti. Odgovornost nosijo tudi tisti, ki opozarjajo na napačno, preozko, zavajajoče, škandalozno in tako ali drugače motivirano poročanje – in tisti, ki se ne oglasijo, ko bi se morali. Pa tisti, ki volijo – ali pa ne. V resnici odloča vsak klik, vsak ogled, vsak nakup časopisa. Mediji namreč pišemo o tem, kar občinstvo zanima, zanimanje pa se kaže z ogledi, kliki, nakupi, ki v zgodbo potegnejo še oglaševalce z njihovimi interesi …”

Komentar se zaključi z zahvalo in pozivom k doniranju podpore za delovanje portala Iskreni.net.

Ime česa je domovina?

Portal Domovina je v lasti zavoda Iskreni.net. Odločitev družinske organizacije za vstop na področje medijev ni naključuje. V komentarju z naslovom “O poslanstvu Zavoda Iskreni na medijskem področju”3 lahko preberemo:

“Kako pomembna je bila naša odločitev za družbeni medij, se je pokazalo kmalu po začetku delovanja spletne Domovine, konec leta 2015, ko je država ideološko posegla na področje družine z radikalnim predlogom zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Oba naša spletna medija sta pomembno pripomogla k osveščanju javnosti in posledično ugodnemu rezultatu referenduma.”

Tako iskreno povezovanje svojega medij in vpliva na odločanje politične javnosti na referendumu kaže na resnično naravo tega medija in zavoda, ki stoji za njim. Ne gre za zagotavljanje nevtralnega poročanja, temveč gre za medijsko podporo politični agendi določene nevladne organizacije.

Percepcija realnosti in normalnosti

Pet let razlike med obemi komentarji iz uvoda kaže presenetljivo majhno vsebinsko razliko v definiciji družbene vloge medijev, v razlogih za potrebo po “drugačnih” medijih in državljanskemu ponosu, ki gre zraven.

Komentatorja narišeta sliko bojišča idej, kjer so določene ideje prevladujoče zato, ker jih podpirajo strukture in močni ljudje iz ozadja, kjer je poročanje podrejeno enoumju in kjer je prisotna zahteva trga, da se enoumje uravnoteži oziroma izniči.

Oba avtorja postavljata v ospredje pomembnost aktivnega državljana, skromnost plačila za lastno opravljeno delo in potrebo po podpori posameznic in posameznikov.

V obeh komentarjih zaznamo prilike iz svetopisemske zgodbe o Davidu in Goljatu, oba komentarja pa podčrtavata tudi zelo pomembno informacijo – da je treba pri medijih slediti denarju, da je pri medijih pomembna neodvisnost in da je vse odvisno od bralstva.

Bruno v očesu

A če se oba komentatorja (odgovorni urednik Domovina.je in bivša odgovorna urednica portala Iskreni.net) v svojih prispevkih zaklinjata k tržni logiki delovanja, k ugrabljenemu medijskemu poročanju, kjer je treba biti pozoren na ozadje medijskega konstrukta, potem je res nerazumljivo, kako propadlo izpade projekt Domovina.je, ko se ga lotimo z istimi vatli.

Skromnost, s katero oba opisujeta medijski projekt Domovina.je, tako hitro postane izgovor za tržno nezanimivost projekta. Obiskanost medija Domovina.je je slaba, poročanje enostransko in izredno navijaško, potreba po zaklinjanju k tradicionalnemu načinu življenja velika.

Na sploh je zanimivo neujemanje glede domnevne manifestne tržne potrebe po takem portalu in pomanjkanju skoraj vseh tržnih indikatorjev, ki bi to potrebo utemeljevali – poleg slabe obiskanosti je tukaj še pomanjkanje oglaševalskega denarja oziroma oglasov na portalu, ki nakazujejo nišno nezanimanje za oglaševanje na teh vsebinah.

Slovenska vojska na pomoč!

V preiskovalni zgodbi “Slovenska vojska v službi madžarskega sovraštva” smo v petih nadaljevanjih pokazali, kako pomembno vlogo v financiranju slovenske medijske krajine igra država in javni denar. Davkoplačevalski denar. Naš denar.

Pokazali smo, kako se ta kampanja izvaja preko obskurnega oglaševalskega omrežja spin-off podjetja, povezanega z agencijo Pristop in kako to omrežje povezuje medije Nova24TV, Domovina in Demokracija, ki imajo vsi povezave s strankarskimi pripadniki desnih strank.

Pokazali smo, kako ministrstvo za obrambo prek svojega oglaševalskega proračuna financira zavod Iskreni, v skladu z zakonom o integriteti pa so letos na dan zaslišanja pred državnim zborom iz seznama ustanoviteljev zavoda izbrisali aktualnega ministra za delo, družino in socialne zadeve, Janeza Ciglerja Kralja.

Neodgovorjena vprašanja

Kako je torej mogoče, da se je portal Domovina.je znašel v 1,2 miljonskem oglaševalskem projektu slovenske vojske in ministrsva za obrambo, če nima nikakršnih marketinških kvalifikacij za to?

Kako je mogoče, da nihče ne opozori na očiten konflikt interesov med ministrom Kraljem, ki je eden od ustanoviteljev zasebnega zavoda, parlamentarno stranko NSi, ki na večih mestih izkazuje povezanost s tem zasebnim zavodom in ministrom Toninom iz iste stranke, ki vodi ministrstvo za obrambo v času, ko lahko oglase ministrstva za obrambo gledamo na mediju zasebnega zavoda?

Kako gre razmetavanje davkoplačevalskega denarja za oglaševalsko podpiranje kvazi-strankarskih portalov skupaj s finančno in kadrovsko podhranjenostjo slovenske vojske? Da ugleda niti ne omenjamo?

Ali moramo davkoplačevalke in davkoplačevalci RES financirati ČISTO VSE kvazi-strankarske portale, ki se poleg vsega hvalijo še s politično neodvisnostjo?

Čakamo na opozicijo.

  1. Komentar si lahko preberete tukaj
  2. Komentar si lahko preberete tukaj
  3. Komentar si lahko preberete tukaj