Pred skoraj dvemi leti (september 2018) smo prvič zastavili vprašanje o smotrnosti financiranja sovraštva skozi oglaševalske proračune. Najprej smo vprašanje zastavili Telekom Slovenije, nato še drugim podjetjem, katerih oglasi so se prikazovali na portalu sovraštva.

Tokrat bi se rad posvetil odgovorom, ki smo jih prejemali od podjetij in kažejo na dva trenda. Oglaševalci so neumni. Če niso neumni, so pokvarjeni.

A stvar gre globlje. Ne gre namreč samo za potencialno koruptivno ravnanje podjetij, ki financirajo strankarsko propagando. S financiranjem namreč pomagajo pri uvajanju avtokratskega režima, ki si mora najprej podrediti neodvisno novinarstvo, da lahko bolj prosto zadiha.

Vse se začne z lažjo in neumnostjo.

If A, then not B.

Prvi pol oglaševalcev je pri vprašanjih o smiselnosti oglaševanja igral na karto nevednosti. Oglaševalci so se izgovarjali, da NE VEDO, kje se njihovi oglasi kažejo.

Čeprav je bil odgovor potencialno iskren, je zelo nevaren. Da podjetje NE VE, kako troši denar, je izredno nesposobno, da ne rečem kriminalno.

To namreč pomeni, da podjetje financira medijsko produkcijo sovraštva predvsem ali izključno zato, ker ne zna upravljati z lastnim denarjem.

Ker dopušča, da oglaševalski denar namenja tudi za financiranje propagandističnih portalov, povezanih s politiko in s tem dela nepopravljivo škodo lastni blagovni znamki.

Še več! Vsako podjetje naj bi praviloma gledala pod prste svojemu oglaševalskemu oddelku, zahtevala poročila o učinkovitosti in ciljanosti oglasov, oni pa – “Eh, ne vemo!”

Še več! Četudi za sekundo sprejmemo to laž, je potem toliko bolj nerazumljiva drža oglaševalca, ki ga javnost opozori na problematičnost oglaševanja, pa oglaševalec na to NE ODREAGIRA.

Kar lahko pomeni samo eno – lažejo se. Od začetka.

If B, then not A.

Drugi pol je igral na karto inkluzivnosti. Oglaševalci so pojasnjevali, da OGLAŠUJEJO POVSOD, saj naj bi s tem želeli zajeti več uporabnikov.

Beseda POVSOD je zelo problematična. Kaže namreč dejstvo, da skušajo oglaševalci javnost prepričati, da so pri plasiranju oglasov neselektivni in da jih v bistvu ne zanima, kje oglašujejo.

A tukaj pri konkretnem primeru madžarske tovarne sovraštva nastaneta dva problema.

Prvi problem je MARKETINŠKA UČINKOVITOST oglaševanja. Oglasi se morajo podjetju izplačati, nobenega smisla ni v trošenju denarja za oglaševanje, če ti oglasi ne prinašajo dobička. Ko podjetje reče, da oglašujejo POVSOD, to pomeni, da nimajo nobenih kriterijev za oglaševanje, kar nadalje pomeni, da ne morejo meriti učinkovitosti.

Drugi problem je UGLED BLAGOVNE ZNAMKE. Ne glede na to, ali so oglasi učinkoviti ali ne, se morajo blagovne znamke zavedati, da si z določenimi pozicijami oglasov krnijo ugled. In krnjenje ugleda blagovne znamke lahko vodi do hudih problemov.

Tretji problem je dejstvo, da oglaševalci NE OGLAŠUJEJO POVSOD. Mislim, da tega ni treba posebej razlagati, a bi rad vseeno podčrtal dejstvo, da se marketinški zakup dogaja po točno določenih smernicah, da oglaševalci vedo, kam in komu namenjajo denar in da to delajo v skladu s sprejeto politiko.

Javne razprave ni

Mercator, Vzajemna, Telekom, T-2, Telemach. To so podjetja, ki v Sloveniji s svojimi oglasi in oglaševalskimi proračuni pomagajo financirati strankarsko propagando.

Bodite pozorni – od septembra 2018 opozarjamo na ta problem, a se novinarji niso v tem času še vedno niso odločili za poglobljeno zgodbo in poziv zgoraj naštetim, da naj pojasnijo in dokažejo smotrnost oglaševanja in financiranja sovraštva.

Od septembra 2018 se ni niti enkrat oglasila oglaševalska stroka, niti enkrat se ni o tem razpravljajo na glavnih oglaševalskih prireditvah v državi.

Problem financiranja

Resolucija katedrale svobode o medijski meritokraciji

Če spremljate propagando desnice, potem vam je kampanja proti javnemu mediju že znana.

Rahlo shizofrena, saj je javni medij po mnenju slovenske desnice dober samo takrat, ko favorizira desnico, pa vendar – glavna ost kampanje je uperjena proti ukinitvi prispevka za javno RTV. Da naj se javna televizija znajde na trgu, tako kot “vsi drugi”.

V zadnjem času opažam drugo ost – da bi morali s prispevkom za RTV financirati VSE medije. Se pravi, da bi se denar v obliki paradavka razporedil med vse medijske hiše in da bi bila s tem zagotovljena “izvedba družbenega soglasja o ciljih za vse medije”.

Če se vam zdi to dobra ideja, pomislite še enkrat.

Javna RTV je zavezana javnosti in z RTV prispevkom skrbi zato, da pokriva tudi komercialno manj zanimive teme, ki pa so družbeno relevatne. Velikost zavoda in število zaposlenih odraža širino pokrivanja tem in kakovostno tehnično izvedbo.

Komercialni mediji morajo preživeti na trgu. Tukaj igra glavno vlogo obiskanost, gledanost in poslušanost ter draga prodaja oglaševalskega prostora.

S pozivom katedrale svobode o vključevanju večih medijev v RTV prispevek pa lahko vidimo dvoje.

Pozivi po ukinitvi RTV prispevka so bili samo nastavek za drugo etapo – oni bi dejansko radi, da državljanke in državljani strankarsko propagando tudi odkrito plačujemo iz lastnih žepov.

Očitno jim je dovolj skrivanja za komercialno nezanimivimi oglaševalskimi pogodbami, očitno imajo dovolj prosjačenja za donacije, očitno so tudi madžarski lastniki rekli: Elég!

To se lepo sklada s klici oglaševalske zbornice po de facto nacionalizaciji medijev skozi oglaševanje. Isti cilj, druga pot.

Madžarska 2.0

Če vam to zveni znano, je najbrž zato, ker ste na tekočem z analizami madžarskega medijskega trga.

Tudi tam je bil namreč model podrejanja kritičnega novinarstva skozi razširjanje državnega financiranja in financiranja skozi oglase državnih podjetij identičen.

V članku Madžarski model (1. del): Kako si je Orban podjarmil medije, Pod črto, lahko preberemo:

Oblastnikom ni treba zapirati novinarjev ali preganjati opozicijskih medijev, s čimer bi tvegali kritiko mednarodne javnosti ali postopke pred ustanovami EU. Kritični mediji lahko še vedno delujejo in objavljajo zgodbe o korupciji in zlorabi oblasti, samo poskrbeti je treba, da je njihov doseg zelo omejen, ali jih preglasiti z režimskimi mediji, ki jih subvencionira država (vlada) in s tem poskrbi za nelojalno konkurenco. Lokalni oligarhi, povezani z oblastjo, pa lahko zaradi javnih razpisov in državnega oglaševanja tudi na manjšem in jezikovno omejenem medijskem trgu, kakršen je madžarski, ustvarijo dovolj prihodkov, da svoj vpliv razširijo na sosednje države.

Zveni znano?

To tudi kaže na uničevalnost aktualnega režima v Sloveniji. Gre namreč za razbijače, ne ustvarjalce.

Njihov cilj ni preoblikovanje javnega medija, da bo ta bolj “vključujoč”, da bo poskrbel tudi za “drugorazredne” in da se bo tam slišala tudi “druga plat zgodbe”, temveč za oslabitev obstoječih medijev, ki pri svojemu delovanju sledijo etičnim načelom in pravilom neodvisnega delovanja.

Pri pozivu Katedrale svobode je že iz grafike na tovarni sovraštva razvidno, katere medije imajo v mislih v katedrali. Gre skoraj za izključno propagandistične portale, ki so v lasti desnice.

S slabitvijo tega pola bo lahko hitreje in bolj uspešno rasel drugi, njihov pol. Tako bo imela propaganda bolj proste roke za širjenje, manj bo neprijetnih vprašanj in manj bo javnosti, ki kolesari. Ker bo informacija o razlogih za kolesarjenje preprosto izginila.