Nadaljevanje normalizacije družbe nadzora se nadaljuje.

Petkov “Studio ob 17” na prvem programu nacionalnega radia z gostjami in gosti ni bil nič drugega kot apologetarstvo družbe nadzora z utrjevanjem tehnodeterministične miselnosti, da bodo aplikacije za sledenje rešile problem zdravstvene krize.

Že takoj na začetku Tina Bregant, državna sekretarka na Ministrstvu za zdravje postavi funkcionalističen okvir in pove, da imamo v Sloveniji samo 29 epidemologov, ki se ukvarjajo s koronavirusom in da bi nam bila lahko aplikacija v pomoč ter nadaljuje: “Veste, da smo se že februarja pogovarjali o aplikacijah, ki pa še niso bile tehnološko domišljene in tudi marsikatera od njih ni bila v skladu z evropsko zakonodajo,” pove.

Excuse me? Tehnološko nedovršene in pravno neusklajene aplikacije so bile tema pogovora? Kaj točno se imaš o tako nerazdelanemu izdelku sploh za pogovarjati? Zakaj ta pogovor sploh začeti?

Bergantova nadaljuje: “V tem času se je izoblikovalo več različnih aplikacij, med katerimi so aplikacije, ki so skladne z varovanjem podatkov, skladne z evropsko zakonodajo in veste, da je mogoče do njih dostopati tako preko Google kot tudi preko Apple – je pa pri tem treba povedat, da so to aplikacije, ki so odprtokodne in so prostovoljne. Tudi če se država odloči za uporabo takšne aplikacije, podpiše nek sporazum, v katerem se država obveže, da bo ta aplikacija prostovoljna. To je temeljni pogoj, če se odločimo za odprtokodno aplikacijo.

To preprosto ni res. Odprtokodni razvoj prejudicira samo to, da mora biti rešitev, razvita z odprtokodnim programjem, tudi sama odprtokodna. Prostovoljna raba nima NIČ s tem, če se bo vlada odločila in uzakonila uporabo, potem bo aplikacija pač obvezna. Če bo vlada v zakonodajo dodala še kazenska določila, bo neuporaba kazensko pregonljiva.

Nato dr. Jelena Burnik opozori, da pri Informacijskem pooblaščencu že od začetka poudarjajo prostovoljnost uporabe, “ki je skladna tudi z evropskim pravnim redom.”

Dr. Burnikova nadaljuje: “Mnenje, da mora biti aplikacija prostovoljna, delijo Evropska komisija, Evropski parlament, Svet evrope in nenazadnje vsi organi za varstvo osebnih podatkov – v tem smislu nas čudi predlog zakona, ki še vedno govori o obvezni aplikaciji.”

Burnikova kritizira vladno zakonodajo, ki v zadnjem predlogu še vedno govori o obvezni aplikaciji za dve vrsti ljudi – potrjeno okuženi in tisti, ki so v karanteni oziroma v nekem ukrepu, zaradi katerega se ne smejo prosto gibati.”

Nadaljuje s konkretno kritiko vladnega predloga o legalizaciji sledilnih aplikacij, ki je poln lukenj, ne določuje omejenega dostopa do podatkov ter omejenosti glede tehničnih podrobnosti okrog delovanja aplikacije na starejših telefonih, problemih z dostopanjem do covid-19 podatkov s strani drugih aplikacij in tako naprej.

Ste opazili? Bergantova se v prvi izjavi glede prostovoljnosti zlaže. Na polno. Druga možnost je, da preprosto ne ve, kako to gre. Vi povejte, kaj je slabše.

A čeprav dr. Burnikova Bergantovi servira polno razlog za nelogičnost njenega izvajanja in v celotni oddaji edina poskrbi za glas razuma, bi bila lahko po mojem mnenju veliko bolj “ekstremna.” Tudi ona se namreč na koncu ne more izogniti rahlemu tehnodeterminizmu. “Vsi se strinjamo,” pravi, “da morajo obstajati orodja za nadzor nad pandemijo, vendar ne na tak način.”

Res je, da bi njeno izjavo lahko razumeli v najbolj splošnem pogledu (orodja za nadzor pandemije lahko pomenijo marsikaj), a glede na njeno prejšnje izvajanje lahko razumemo, da misli na uporabo mobilnih aplikacij za sledenje. Pri čemer ne zastavi najbolj logičnega vprašanja – pa to sploh deluje?

Dopisnik iz Bruslja: “Najnovejša tehnologija, najnovejše varovanje podatkov”

Igor Jurič iz Bruslja predstavi uspešnost aplikacije za sledenje okužbam v Nemčiji, kjer se je angažiral celotni politični vrh in kjer si je aplikacijo naložilo štirinajst milijonov uporabnikov, kar je še vedno premalo za doseg 60% prebivalstva, ki naj bi po študijah dejansko naredilo aplikacijo uporabno.

Jurič tudi pojasni, da je nemška aplikacija prostovoljna v najširšem smislu besede – uporabnik se sam odloči, ali si jo bo naložil in uporabljal, uporabnik se sam odloči, ali bo v aplikacijo vnesel podatke o svojem Covid-19 statusu (okužen, neokužen) in uporabnik se sam odloči, kaj bo naredil, če bo aplikacija javila, da je bil v stiku z okuženim.

Pomembna razlika med Nemčijo in Slovenijo je tudi v tem, da Nemčija ni sprejela nikakršnih zakonodajnih okvirov, znotraj katerih bi predpisovala uporabo aplikacije.

Jurič na koncu doda še nekaj “problemov zdravstvenih oblasti” s takim pristopom – nihče ne ve, koliko okuženih dejansko uporablja aplikacijo, nihče ne ve, ali gredo ljudje po javljanju stika z okuženim v zdravstveno ustanovo. Ponudi primer iz prakse – v mestu Köln se je javil PRVI uporabnik, ki je uporabil aplikacijo in dobil obvestilo, da je bil v stiku z okuženim. 1 uspešen primer, 7000 000 uporabnikov.

Zagovorniki tehnokracije in drevesa v gozdu

Filip Dobranić v uvodu podčrta prav to disonanco nemške prostovoljne aplikacije in nadaljuje, da je prostovoljnost ključ. Poudari tudi problem zaupanja v tehnologijo, ki teče v ozadju in omeni giganta Google in Apple.

Pri tem naredi ovinek – večji problem kot dejansko delovanje aplikacije za sledenje stikov je po njegovem zaupanje v oba tehnična giganta, ki omogočata delovanje telefonov in se spet izogne odgovoru na vprašanje: “Pa to sploh služi svojemu namenu?”

Tudi glasnik digitalnih tehnologij RS Marko Grobelnik komentira podobno. “Na eni strani se pogovarjamo o aplikaciji, ki naj bi nam pomagala, na drugi strani pa imamo na tem istem telefonu množico aplikacij, ki nam že tako ali tako sledijo,” pravi.

Excuse me? Kakšna bedasta relativizacija je pa to? In kaj hoče Grobelnik s tem povedati? Da je čisto vseeno, po kakšni logiki nam država rine aplikacije na telefon, tako ali tako smo vsi goli in bosi?

Apologija tehnodeterminizma

Nadaljevanje širjenja ideologije tehnodeterminizma se nadaljuje pod krinko reševanja zdravstvene krize. Tudi kritiki niso imuni na to bolezen in ignorirajo najbolj osnovna funkcionalistična vprašanja, s katerimi bi enostavno in efektivno zatrli vse promotorje družbe nadzora.

Problemi se z retoriko ne bodo spremenili, samo manj očitni bodo postali. Aplikacije za sledenje virusa pomenijo nov korka proti normalizaciji družbe nadzora, kjer smo po besedah sogovornikov “že tako ali tako goli in bosi”, tako da je “v bistvu” čisto vseeno, ali ta debata sploh poteka ali ne.

Resnica je ravno nasprotna – debata je nujna, saj smo do golega in bosega stanja prišli ravno zaradi pomanjkanja razprave o funkcionalnosti in posledicah uporabe.

Odsotnost kakršnegakoli kritičnega pristopa do uvajanja tehnoloških novitet, reklamiranje s strani oblasti brez jasnega modela uporabnosti in občutek zastarelosti, če si proti tehnologiji so nas pripeljali v svet, kjer celoten svetovni splet obvladuje pet podjetij, osebni in prometni podatki so postali tržno blago, uporabnikom pa na vsakem koraku oblasti in družba v glavo vbija mantro, da je tehnologija pot v prihodnost.

Da bi se za trenutek vprašali, kakšna bo ta prihodnost – no, to je že onkraj dometa. Mogoče pa samo nimamo prave tehnologije za postavitev tega vprašanja?